Države bodo sicer obdržale regulativni nadzor nad denarjem, ne pa moči nad njim. "To je seveda zelo abstrakten konecpt, ki si ga je težko predstavljati, a na neki način evro pomeni korak v tej smeri," pravi Weatherford in takoj dodaja, da "evro seveda predstavlja tudi korak nazaj v času. Večina ljudi namreč meni, da je skupna evropska valuta dokaz razblinjajoče se moči nacionalnih držav, hkrati pa se ne zavedajo, da tudi regije niso več tako pomembne kot včasih." Problem evra je po mnenju antropologa predvsem njegovo "ozadje", saj gre za prvo valuto, ki bo imela podporo birokracije. "Slednje je problematično, predvsem če se vrnemo k zaupanju v vrednost denarja. Slednja je bilo v prvem obdobju v kovancu samem, v zlatu in srebru. Vrednost papirnatega denarja je temeljila na zaupanju v vlado, ki je stala za njim. V evru ni ne zlata ne srebra, za njim ne stoji ena sama vlada, ampak celotna birokracija. Njej je težko zaupati, mnogo teže kot angleški kraljici, nemškemu gospodarstvu in švicarski nacionalni banki," meni Weatherford, ki je zato prepričan, da bi bilo zelo pametno, če bi si evropska monetarna enajsterica priznala, da je z oblikovanjem enotne valute naredila le pol koraka; postala je regionalna valuta, ki bo znotraj regije in zunaj nje olajšala finančne transakcije.