Starejši poznavalci razmer zatrjujejo, da današnje priljubljene godbe zanesljivo ne bi bilo, če se po srečnem naključju leta 1976 ne bi našla in združila dva godbena zanesenjaka: nadvse spoštovani, a žal že pokojni kapelnik Franci Goljuf in Franci Es kot njegova zvesta »desna roka«. V petih desetletjih je z godbo in njeno predhodnico doživljal vzpone in padce, lepe trenutke in krize. Slednjih je bilo veliko več kot prvih. Vedno pa je zmogel toliko notranjih moči in odgovornosti do kolektivnega truda, da je vztrajal tudi v najtežjih trenutkih vse do danes. Za Francija Esa, prvo trobento orkestra, velja, da je bil vseskozi, posebno pa zadnjih sedemindvajset let, eden od nosilnih stebrov orkestra. Njegov miren značaj, izrazit smisel za kolektivno delo in odgovoren odnos do vadbene discipline, so žlahtne vrline, ki so vzor vsem mlajšim generacijam godbenikov. Za svoje zgledno in dolgoletno aktivnost je leta 1989 prejel priznanje Zveze kulturnih organizacij in Kulturne skupnosti takratne mozirske občine, ob petnajstletnici delovanja godbe pred dvanajstimi leti pa tudi zlato Gallusovo značko slovenske zveze kulturnih organizacij.