»V letih izgnanstva sem poučeval matematiko in fiziko na osnovni šoli. V tem težkem in osamljenem življenju sem skrivaj pisal prozo (v taborišču sem seveda lahko pisal poezijo samo v duhu). Posrečilo se mi je ohraniti, kar sem napisal in ne pozabiti tistega, kar sem si zapomnil in prinesel v evropski del Rusije. Tam sem nadaljeval na podoben način: navzven sem poučeval, skrivaj pa pisal …« Pisal je iz notranje potrebe in zato, da se ne bi pozabilo. »Knjigo posvečam vsem, katerih življenje je bilo prekratko, da bi spregovorili o tem. In naj mi oprostijo, ker nisem vsega videl, si nisem vsega zapomnil in se nisem vsega domislil.« Tako se glasi posvetilo na začetku prvega od treh debelih zvezkov Arhipelaga Gulag (1973-75), monumentalnega dela o velikanskem »otočju« delovnih taborišč, ki mu je dal podnaslov »poskus umetniškega raziskovanja«. Gre za roman-dokument. Novela En dan v življenju Ivana Denisoviča (1962) ter romana Prvi krog in Rakov oddelek (oboje 1968) pa so vrhunska umetniška dela, za katera je 1970 dobil Nobelovo nagrado za književnost. Že kmalu po izidu so bila prevedena v slovenščino, Arhipelag Gulag pa šele lani in le delno. Po mojem zato, ker gre dejansko za vrhunsko umetniško razlago fenomena stalinizma. Ko jo preberemo, vidimo, da so bili naši stalinisti in titoisti le zvesti učenci svojih sovjetskih vzornikov in se jim kot takim ni mudilo objavljati te nadvse nazorne anatomije svojega nečloveškega ravnanja z lastnimi ljudmi.