povedal, da bojni konj ni samo kos opreme, temveč prijatelj. To je res, vem. Kadar se napotim v konjušnico, me zdaj Bonami vedno prisrčno pričaka. Ne zaveda se, kako je močan, kadar me dregne z gobčkom, s čimer me včasih skoraj pahne na tla. Ve pa, da bom skrbel zanj, in jaz vem, da mi bo zvest, ko bomo odšli na križarski pohod in ga bom resnično potreboval. Mislim, da je tudi novi oklep več kot zgolj oprava; bojna obleka je in ti o vitezu, ki jo nosi, pove marsikaj, tako kot ti o žlahtni gospe veliko pove kroj, barva in okrasje na njeni najlepši obleki. Ko je Turold na mizi v orožarni razpostavil moj svetlikajoči se oklep, sem se spomnil, kako je Gubert tik pred veliko nočjo prav tja položil Jakoba … »Ja,« je rekel Turold, »naredil sem ti čelado s ploskim vrhom.« Nasmehnil se je in gube na njegovem obrazu so se strnile in poglobile. »Zelo učinkovita in nadvse modna. A kot sem ti že rekel, boš moral spodaj nositi oprijeto usnjeno čepico. Če je ne boš, bo tvoje mlade možgane doletelo preveč sunkov in udarcev.« Natančno sem pregledal notranjost nabedrnikov. »Ko sem lordu Stephenu pomagal nadeti njegove,« sem rekel, »se je odlomil glavič pri eni od zakovic. Zapičil se mu je v nogo.« »Vedno moraš lepo skrbeti za oklep,« je dejal Turold.