Kar je pri tovrstnih - recimo - medijskih analizah - posebej bodlo v oči, niso bila politična pretiravanja pri opisovanju deleža, ki naj bi ga mediji s svojimi bolj ali manj perfidnimi tehnikami predstavljanja politične realnosti prispevali k oktobrskemu porazu te ali one stranke. To, ali bi samo ob drugačnem obnašanju medijev volilni izidi bili drugačni, je seveda vprašanje: Toševo slovensko javno mnenje nas pač uči, da ljudje ne zaupajo medijem dosti bolj kakor politikom. Če sploh kaj, potem iščejo v časopisnih stolpcih in po TV dnevnikih potrditev tistega, kar v tej velespolitizirani družbi, kjer so šoferji in sobarice polni sočnih zgodb o čudaških pomembnežih, že sami vedo. Čeprav so situacije, v katerih se demokratično izvoljena oblast kar naprej pritožuje, da ji novinarji preveč gledajo pod prste, z vidika svobode tiska nadvse kočljive, bi vendarle bilo koristno, če nekaterih očitkov ne bi preprosto preslišali. Če bi bilo po pravici, bi priznali, da denimo prah, ki se je tudi po zaslugi medijev dvigoval okoli odstavitve šefa davčne uprave, zagotovo ni bil v čast novinarstvu, ki verjame, da je instrument javnosti, ne pa političnih in gospodarskih mogočnikov, ki si lahko privoščijo davčne odpustke. Celo v primeru, ko vemo, da ves cirkus okoli enega samega državnega uradnika ni bil nič drugega kot del predvolilne igre, bi se veljalo pozabavati z nevarno logiko, po kateri so v tej državi eni davkoplačevalci bolj enaki od drugih. Vtis, ki ga je pustilo za seboj medijsko reduciranje zgodbe zgolj na direktorske ambicije Romane Logar, je bil seveda klavrn. Ker pravila davčne igre ostajajo še naprej skrita na obskurnem polju državnih skrivnosti, se vsemu navkljub ne moremo znebiti občutka, da je neplačevanje davkov v državi, kjer davkarija z veseljem zarubi običajnemu moškemu in ženski tudi poslednji cekin, privilegij. Kdo ga podeljuje, je jasno. Kljub naporom desnih, da bi skozi enigmo, imenovano neplačevanje davkov, pokazali na skorumpiranost levih in prizadevanjem levih, da bi razkrinkali nespodobnost desnih, pa še danes ne vemo, za kaj se ta privilegij podeljuje. In če smo že pri privilegijih, morda ne bo odveč, če se spomnimo tudi komentarjev, s katerimi so mediji pospremili zadnje dejanje Bajukove vlade, namreč spreminjanje državnih sekretarjev v podsekretarje. O tem, da je zaposlovalna politika vladajočih kritike vredna, seveda ni nobenega dvoma, toda že zaradi tega, da si ne bi nakopali povsem nepotrebnih političnih očitkov o pikolovstvu, zlohotnosti in drugih manirah, žaljivih za profesijo, ki je zavezana iskanju resnice, bi se splačalo potruditi in vprašati, kam pa je aprila pospravil Drnovšek svoje dvorjane. Kolikor je meni znano, ni nihče ostal na cesti.