Bivališča v Freienbrinku so bila šotori za štiri z nadstropnimi posteljami, in zares - o usoda! - že v prvi noči so se spet zapolnjevale vrzeli v znanju. "Zakaj se povečerje imenuje povečerje?" je vprašal Raymund s postelje in nihče mu ni mogel odgovoriti, potem pa je na vprašanje odgovoril sam. "Povečerje se imenuje povečerje, ker si ga po večerji vrčem na roko."Besedna igra: "Der Zapfenstreich heißt Zapfenstreich, weil ich mir jetzt den Zapfen streich." Nakar sem slišal šum, ki sem ga poznal že iz čolna - floggfloggflogg, nedvomno, neposredno nad mano se je drkalo. Nekaj noči kasneje je Raymund Renéja, ki je bil edini poročen, prepričal, da nam je povedal, kako on to počne s svojo ženo. Kakšne razmere! Ali tu nihče ne pozna zakonov? Jurističnih konsekvenc? Raymund masturbira in v to vleče še Renéja, pomoč pri masturbaciji - isto kaznivo dejanje, kot sem ga storil jaz, ko sem čepel v čolnu in imel oblečeno majico ABBA. Ali naj bi to bila Stasi? Čez dan smo se v strelskih vrstah opotekali čez njive, ponoči se je drkalo - pri Stasi? Razen tega sem tukaj srečal pol kandidatov oficirskega kluba z gimnazije Heinricha-Hertza, in ti so bili vse drugo, samo ne bodoči vohuni (kot na primer jaz). Poznal sem jih po številnih popoldnevih, ko so ponosno kazali svoje žepne nožičke in pripominjali Sem ga kupil v Minsku ali Moj ima osemnajst delov. Ali strokovnjaki za orožje, ki so si ogledali vse sovjetske vojne filme in katerim se je zdelo povsem nerealistično, če se je film dogajal menda leta 1942 in se je v kaki sceni pojavila pištola, ki je šele od leta 1944 naprej bila sestavni del redna oborožitve zastavnika v sovjetski armadi. Ali pa modelarji, ki so bili zmeraj informirani o aktualni ponudbi modelarskih letalskih kompletov. Izgledali so bili, kakor da bi če bili pridobljeni. Vsakega fanta na šoli so novačili, neprijetno in krčevito, največkrat v delovni sobi ravnateljevega namestnika, kjer sta ga čakala dva oficirja za novačenje, od katerih je eden brskal po osebnem spisu in si o njem ustvarjal sliko, medtem ko je drugi poskušal ustvariti prijetno vzdušje ("In? Že imaš punco?"), dokler se slednjič ni pojavilo vprašanje, "Povsem preprosto vprašanje: Ali vas ne bi zanimalo, kdaj kasneje delati z ljudmi? Povsem preprosto vprašanje. In odgovorite nam preprosto: Ja ali ne." Kot rečeno, vsak mladenič med šestnajstim in osemnajstim je enkrat doživel tak pogovor. In kdo lahko odbije, če ga tako naravnost vprašajo, ali bi rad delal z ljudmi? Človek - kako ponosno to zveni! In če je če kdaj premišljeval, da bi postal politoficir Nacionalne ljudske armade in bi mlade politično izobraževal? Ali ni za mir? Za socializem? In da za to ne bi hotel storiti nič? Vaš oče, ga je vpletel potem informirani oficir, je vendarle preprost delavec (oz. vaša mati je vendarle preprost človek!). Ali niste hvaležni družbi, ki na tej elitni šoli omogoča tako izjemno izobrazbo? Ali je mogoče stati ob strani, ko se dogajajo ti veliki boji našega časa, ob tem še v prisotnosti ravnatelja, ki piše zapisnik? Ah, gozdar hočete postati? Ljubite naravo? No, to se vsekakor krasno ujema! Kot komandant tankovskega polka si lahko zaradi pogostih strelskih vaj ob vsakem letnem času v prvobitnem gozdu vojaškega prepovedanega območja ...