Pri zasedbi postelj - spali smo v nadstropnih posteljah - je vsak seveda poskušal dobiti zgornjo posteljo. Jaz sem jo takoj zasedel, ko pa sem bungalov za dve minuti zapustil in se potem spet vrnil, mi jo je nekdo ukradel. Rekel sem, da je to moja postelja, on pa je dejal, da bi to naj bila njegova. Bil je prijazen tip, nekdo, ki zmeraj razporeja moštva. Preden sva si utegnila skočiti v lase, je že predlagal: Kdo se polula dlje, dobi posteljo. To je rekel povsem nespektakularno. Samo čudil sem se: Ali se bodo na tak način reševala vsa vprašanja v počitniškem taboru? Kdor lula najbolj daleč, lahko sedi ob vozniku, kdor lula najbolj daleč, si lahko izbere največji kos melone ... Če je torej tako, sem pomislil, se moram temu podrediti. Drugi otroci so to hitro izvedeli: "Hej, tekmovala bosta, kdo lula bolj daleč!" Očitno sem pristal na nevsakdanjo tekmo. In razen tega je se mi je zdelo, da sem edini, ki te igre še ne pozna. Ali je bilo zares tako profano, kot se je slišalo? Ali bom moral operirati s tem tu? Enkrat sem to že storil, v igralnici za otroke v trgovski hiši Center, kjer me je moja mati enkrat dala v nadzor, da bi kupila božična darila. Deklica, ki je bila morda leto starejša od mene, me je iz nepojasnjenih razlogov vzela pod svoje okrilje. Z mano je zlezla za velik lesen zaboj in mi ponudila, da mi pokaže svojo, če ji pokažem svojega. V vsej nedolžosti sem pristal na to; rekord sem obdržal do danes: Da je bil moj tič zaželen po manj kot dveh minutah, se mi ni primerilo več. Ko je moja mati spet prišla pome in ko sem ji potem na poti domov pripovedoval o tem, se je takoj spet obrnila in z jeznim obrazom z vzgojiteljico spregovorila nekaj besed. Moja mati je čakala celo na mater moje majhne prijateljice, da bi jo poklicala na zagovor. In doma, pri večerji, je tudi meni pihala na dušo: Ali si nisem mogel misliti, da delava nekaj, kar ni lepo, če se morava posebej za to skriti. In da naj ne sodelujem več pri teh stvareh.