Da sem se zmeraj počutil tako razklanega! Da sem zmeraj mislil, da sem, če ne bom postal genij, nesposobnež! Ali razumete, kako sijajno se mi je zdelo, da sem se kot jutrišnji mojster pojavil na naslovnici revije z najvišjo naklado? Da nisem vzbudil več pozornosti kot plitki plavalec ali nesposobnež, temveč da sem se hipoma znašel na naslovnici, jutrišnji mojster, bodoči Nobelov nagrajenec - kar pa ne pomeni, da bi s tem postal imun za vsako novo žalitev. Ko sem nekega večera v počitniškem taboru spal v svoji nadstropni postelji, sem napeto prisluškoval pogovoru skupine dvanajstletnikov, ki je misli enkrat dosledno speljala do konca, da devet mesecev pred rojstvom mora obstajati tudi oploditev. Pri tem so skicirali najčudovitejše scenarije: Zgodilo se je neke romantične poletne noči - Jaz sem otrok spomladanskih občutkov - Spočet sem bil v zasneženi planinski koči, in tako naprej. Drugi fantje so si lahko zamišljali vse najlepše, jaz pa se še zmeraj nisem mogel sprijazniti z mislijo, da sta moja starša fukala, sploh pa ne skupaj. S tem zadržkom sem začel računati: avgust minus devet mesecev - je november. Kaj je okrog dvajsetega novembra?Evangeličanski praznik Totensonntag - nedelja spomina na umrle. Odgovor so mi zakokodakali tako glasno, da so celo trinajstletniki v sosednjem bungalovu slišali: "Tebe so nafukali na dan mrtvih!" Naslednjega dne so pri zajtrku stali ob moji mizi in so hoteli vedeti, koga so nafukali na dan mrtvih. S prstom so pokazali name in s krakajočim glasom rekli: "Tisti tam je fuk dneva mrtvih!" Nakar se je cela jedilnica z zanimanjem obrnila name. Doživetje, ki je glede na blamabilnost (če ta beseda ne obstaja, potem sem jo iznašel, ker jo potrebujem) lahko konkurirala s priznanjem, da sem poslednji plitki plavalec. Čez mesece sem izračunal, da je bil 20. november zares nedelja spomina na umrle, vendar ne leta 1967, ko sem bil spočet. Takrat je padla nedelja na 21. november. Ampak: ali je to dokaz, ko gre na nož? Globoko v moji notranjosti me je prizadelo: Ali sem fuk dneva mrtvih?