Ali zunanja diferenciacija pouka komu koristi? Komu najbolj? Ali komu škoduje? Kako? Koliko? Zakaj? To so vprašanja, na katera raziskave ne dajejo nedvoumnih odgovorov. Prav nasprotno, odgovori nanje si nasprotujejo. Eni potrjujejo domnevo o njeni koristnosti, drugi o njeni škodljivosti (cf. Kulik, 1992). Sklicevanje na raziskave v takem primeru, ko so rezultati le-teh kontradiktorni, gotovo ni kdove kako prepričljiv argument ne za ne proti zunanji diferenciaciji. Izhod iz tega paradoksnega položaja vidijo nekateri v rezultatih metaraziskav, ki so jih začeli izvajati sredi sedemdesetih let z namenom, da bi razrešili desetletja trajajoč spor o tem, kaj so raziskave diferenciacije pouka zares odkrile. Za metaraziskave je bistvena sprememba predmeta raziskovanja. Predmet raziskovanja ni več diferenciacija pouka, kot pri predhodnih raziskavah, ampak raziskave, ki raziskujejo diferenciacijo pouka. Čeprav se po eni strani zdi, da so metaraziskave rešile problem protislovnosti izsledkov raziskav o diferenciaciji pouka, ker odločajo o njihovi resničnosti ali neresničnosti, pa je po drugi strani videti, da se zgodba o protislovnih rezultatih raziskav ponavlja, le da tokrat na metaravni. Prav zato je vsaj možno pričakovati, podobno kot pri reševanju semantičnih paradoksov z vpeljavo metajezikov, nadaljevanje iskanja resnice o zunanji diferenciaciji na ravni meta-metaraziskav, katerih predmet raziskovanja bodo prav rezultati sedanjih metaraziskav, nato na ravni meta-meta-metaraziskav in tako naprej, saj je v principu lahko to neskončen proces. Do neke mere bi kritične analize nekaterih metaraziskav že lahko obravnavali kot korak v nakazani smeri.