Sodobni civilizacijski trenutek, v katerem je tudi to, čemur pravimo zahodna družba, je takšen, da ljubezen počasi odmira. Ko družba zapusti območje preživetja ter vstopi v območje bogastva in užitka, se spremeni marsikaj. Predvsem stališče do drugih. Namesto povezovanja z drugimi in resnične ljubezni, ki sploh ni "spektakularna", posameznik išče ljubezen, ki mu bo prinesla karseda velik in dolgotrajen užitek. Takšni posamezniki iščejo večno zaljubljenost, ker pa v isto osebo ni mogoče biti večno zaljubljen, je posledica tega nadaljevanje iskanja prave ljubezni. V tem smislu vse več ljudi − niti z dejanjem poroke niti po rojstvu enega ali več otrok − ne pojmuje, da je nastopil konec njihovega iskanja pravega partnerja. V tem smislu ni več trdnosti. Vse, kar je stabilno, doživljamo kot dolgočasno, nedinamično in nezanimivo. Perspektiva je torej naslednja: vse manj zvestobe. Nekateri to razumejo kot model serijske monogamije, v smislu, da ljudje v svojem življenju ne bodo zvesti le enemu, ampak več partnerjem, ki se bodo izmenjevali. Drugi to razumejo kot nekakšno ljubezensko promiskuiteto, v kateri zvestoba partnerju pomeni tudi nenadomestljive izpuščene življenjske priložnosti.