Ne bom se spuščal v razmišljanje o očitno zelo različnih pojmovanjih pojma sprave. Toda toliko zdravega razuma pripisujem večini Slovencev, da vsega, kar ob odkritju kakega grobišča slišijo s prižnic, berejo v časopisih in vidijo na televiziji, pač ne morejo šteti za prispevek k spravi, če ta pojem razumemo v najbolj dobesednem in preprostem pomenu, kot na primer znano geslo »živi in pusti druge živeti«. Ob takšnem pojmovanju sprave bi pričakoval kakšno misel in še bolje dejanje, ki bi spore in spopade izpred več kot šestdesetih let prepustila zgodovini, ne pa razpihovanja sovraštva in razdora. Na žalost ni tako in zato ne morem molčati, tudi zato, da zgodovinski spomin mladih generacij ne bi bil obremenjen z napačno in lažno podobo o resničnosti tistega slavnega in tudi tragičnega časa druge svetovne vojne in vloge Slovencev v njej. Res smo Slovenci razdeljeni, na eni strani smo tisti, ki štejemo, na kratko rečeno, narodnoosvobodilni boj za legitimen upor velike večine Slovencev zoper poskus uničenja slovenskega naroda in hkrati za upravičen boj ogromne večine ljudi za socialno pravičnejšo družbeno ureditev. Na drugi strani so tisti, ki – enako takrat kot še danes – s prav neverjetno fantazijsko argumentacijo kriminalizirajo celotno NOB, tisti, ki jim je razpad socialističnega sistema v letih 1989-1990 pretveza za to, da sebe in svojo oboroženo in nacionalno izdajalsko politično kolaboracijo razglašajo za legitimni upor zoper »komunistično zaroto« in, še več, za dejanske zmagovalce druge svetovne vojne. Sprotna odkritja novih ali že znanih grobišč po vojni umorjenih okupatorjevih sodelavcev pa jim služijo kot dokaz o kriminalni in morilski naravi komunistov. Prav rad bi vedel, kako si predstavljajo spravo tisti, ki izkoristijo vsako priložnost za to, da z vsemi mogočimi sredstvi in hinavskim sklicevanjem na spravo, kot vse kaže, načrtno in postopno odkrivajo grobišča. Pri tem pa skrbno zamolčijo, da ne gre za »nedolžne žrtve zločinskega komunizma«, pač pa za krvave ustaše, četnike, ljotičevce, domobrance, v bojih padle Nemce in vlasovce, in tako poskušajo kriminalizirati narodno osvobodilno gibanje. Jasno je, da vse to s spravo nima nikakršne zveze in da je vsa ta dejavnost v službi drugačnih ciljev, ki jih veliko bolj kot preteklost zanima sedanjost in vprašanje, kdo bo to sedanjost ideološko in politično obvladoval in nadzoroval. In ves ta »postkomunistični antikomunizem«, kot je to početje poimenoval Tomaž Mastnak, se dogaja v trenutku, ko zaradi okoliščin, kot so kriza, brezposelnost, revščina in brezpravnost, zdaj že množice ljudi kar kličejo po novih karizmatičnih voditeljih in učinkovitem ukrepanju, kar na žalost lahko prej ponudi kakšen avtoritaren kot demokratičen režim, kot nas uči zgodovina prve polovice prejšnjega stoletja. Na takšne in tako usmerjene trditve seveda partizanska stran (kolikor nas je pač še živih) ne more molčati in zato, in dokler je tako, je ideja o kakšni spravi iluzija, čeprav ji ne gre odrekati plemenite dobronamernosti. Hujskaštvo ene strani pač ne more k spravi ničesar prispevati, izzove pa odgovore druge strani, ki seveda tudi ne morejo biti, vsaj ne vsi in ne vsakokrat, prav vzoren prispevek k spravi.Zunajsodna izvršitev smrtne kazni nad več tisoč ljudmi sama po sebi, tudi če gre za okupatorjeve sodelavce in nacionalne izdajalce, vzbuja nelagodna in ambivalentna čustva v vsakomer, ne glede na stran, ki ji pripada. Komur gre zares za spravo, bi si prizadeval za primerno pieteten pokop in spomeniško oddolžitev vsem žrtvam druge svetovne vojne in bi dovolil, da dogodke izpred več kot pol stoletja počasi prekrije blaga pozaba. Šestdeset let in več po dogodkih in več kot trideset let po tem, ko je Edvard Kocbek o tem pisal v tržaškem Zalivu in so ta Kocbekov intervju v celoti objavili Naši razgledi, je sedanje periodično prilivanje bencina na ugašajočo žerjavico nemogoče oceniti kot prispevek k spravi. Tudi če se človek zavestno otepa sumničavosti in iskanja ozadij, je zelo težko, če ne nemogoče, da ne bi v tem ravnanju videl sprenevedavega in hinavskega razpihovanja sovraštva in razdora, z razvidnim ciljem po ideološki in politični dominaciji na Slovenskem.Sam se poskušam distancirati od takšnih ali drugačnih čustvenih reagiranj, čeprav to ni prav lahko, ko nam nekateri mediji povsem neselektivno, brez kakršnega koli občutka za mero in tendenciozno prikazujejo srhljive prizore, ki hočeš nočeš asociirajo na grozljive in skrajnje nečloveške načine eksekucij. Vendar pa si prizadevam predvsem vedeti za vse relevantne podatke in na tej podlagi razumeti, kaj se je dogajalo, zakaj, na podlagi kakšnih argumentov in po kakšni logiki so se odločilni ljudje odločili, kakor so se, in ne drugače, kakor se nam danes zdi, da bi se morali. Tako sem na primer večkrat javno povedal, da je treba obsoditi in obžalovati že med vojno storjene nečloveške, nepotrebne in ideologiji NOB nasprotne izpade, kakor tudi usmrtitve vrnjenih okupatorjevih sodelavcev. Mimogrede in da ne bo nesporazuma, vrnitev oboroženih sodelavcev sil osi ni bila samovoljni akt posameznih zavezniških poveljnikov, marveč izvršitev sklepa voditeljev zaveznikov leta 1943 v Moskvi, da bodo oboroženi in uniformirani sodelavci sil osi po končani vojni vrnjeni v države, v katerih so izvrševali svoje zločine, da jim bodo sodili. Ta sklep je bil potem potrjen na konferencah v Teheranu, Jalti in Potsdamu. Ne glede na to, da oboroženim sodelavcem sil osi takrat niso priznali z mednarodnim pravom zaščitenega statusa vojnih ujetnikov, bi jim morali zagotoviti sojenje. Res je sicer, da k temu ni obvezovala kakšna mednarodnopravna norma, ki bi tedaj sodila v tako imenovani jus cogens, a omenjeni zavezniški sklep vendarle veže izročitev na sojenje. Toda o tem je lahko govoriti šestdeset let pozneje, veliko težje pa v času, ko je prevladoval kult maščevanja, ki je bil naravna posledica fašističnih in nacističnih grozodejstev, izvršenih med drugo svetovno vojno. To velja še posebej za Slovenijo, kjer se vojna ni končala 8. maja, marveč 15. maja, vmes, to je po formalno končani vojni, pa je v bojih s pripadniki sil osi padlo še na stotine partizanov.Ko uporabljam besedo sojenje, seveda ne mislim na današnji standard sojenja, marveč na tistega, ki so ga septembra leta 1943 zagotovili na kočevskem procesu. To trdim na podlagi ugodnih ocen o poteku tega procesa v poročilih, ki so jih člani zavezniških misij pri glavnem štabu Slovenije poslali svojim vladam kot opazovalci na tem procesu. Takšno ravnanje bi bilo skladno z načeli človečnosti in pravičnosti, bilo bi visoko moralno vredno in glede na očitke, ki se ponavljajo že skoraj dvajset let, tudi očitno politično koristno.Toda ta zločin, sveto maščevanje, politična napaka ali kakor kdo želi to ravnanje poimenovati, ne spreminja in ne more spremeniti dejstev in ne moralnih, pravnih in mednarodnopravnih ocen o NOB kot legitimnem, legalnem mednarodno priznanem vrhunskem dosežku v zgodovini slovenskega naroda. Samo tako razumljena je lahko naša zgodovina vir samozavesti in ponosa, ki ju enemu delu naše politike tako primanjkuje zlasti v odnosih s severnimi, zahodnimi in južnimi sosedi. Jasno, kdor z razpihovanjem domačih grobišč ohrabruje tiste neofašiste, neonaciste in iredentiste, ki s tako imenovanimi fojbami razglašajo Slovence za genociden narod, ne more biti prav samozavestna in učinkovita opora slovenskim manjšinam v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, ne pri varstvu slovenskih interesov v odnosih s Hrvaško.Morda pa bi se del slovenskih politikov lažje otresel krivdnih občutkov, ki jim jih vzbujajo z očitki o povojnih usmrtitvah, o tako imenovanih fojbah itd., če bi tako opevano Resnico dopolnili s še nekaterimi resničnimi podatki.Od jeseni 1943 je politično, vojaško in cerkveno vodstvo slovenske kolaboracije dobivalo nešteto pozivov in opozoril iz Londona, naj vendar že preneha s sodelovanjem z nemškimi nacističnimi okupatorji in se pridruži Jugoslovanski armadi, ki je jeseni 1944 po sporazumu Tito-Šubašić postala tudi formalno sestavni del zavezniških sil, razglašena je bila amnestija in tako dalje. V nedavno objavljenih publikacijah (npr. Slovenski zbornik 2007, Škof Rožman v zgodovini, 2008) najdete množico dokumentov, ki govorijo o tem. Tako na primer že leta 1942 iz Londona svarijo tako imenovane vaške straže (Milizia volontaria anticomunista), ker so sprejele orožje iz rok sovražnika. Objavljen je tudi govor nekdanjega kralja Petra septembra 1944, ki med drugim, ne izrecno, a očitno utemeljeno na podlagi paragrafov 104 do 108 Kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije, razglaša sodelavce okupatorja za nacionalne izdajalce, ki bodo kaznovani s smrtno kaznijo. Preberete lahko del govora dr. A. Kuharja po londonskem radiu s pozivom slovenskim domobrancem, naj gredo »po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojenje«. Objavljeno je pismo E. Kocbeka škofu Rožmanu s pozivom: »… rešite, kar se še rešiti da«. Samo omenim naj tovrstna prizadevanja Izidorja Cankarja, tedaj uglednega slovenskega kulturnika, in zdaj na žalost že skoraj pozabljenega Luisa Adamiča, ameriškega pisatelja slovenskega rodu. V publikaciji Škof Rožman v zgodovini pa najdete tudi odgovor na vprašanje, kakšen je položaj tega človeka v zgodovini, potem ko velja v pravu za nedolžnega na podlagi sodbe vrhovnega sodišča RS, ki je razveljavila obsodilno sodbo vojaškega sodišča iz leta 1946.Toda politično, vojaško in cerkveno vodstvo slovenske kolaboracije se na vse te pozive svojih strankarskih in cerkvenih kolegov ni odzvalo, nasprotno, še konec januarja 1945, ko je bilo vsakomur jasno, da se vojna končuje in kako se končuje, so priredili svečano prisego Hitlerju z blagoslovom višjega kurata dr. Lenčka in ob navzočnosti škofa Rožmana na paradi (glej slike na str. 127 publikacije Škof Rožman v zgodovini). Zato menim, da nimajo nikakršne pravice zgražati se, razglašati NOB za zločinsko združbo ali delati kakršnihkoli ideoloških sklepov tisti, ki so tisoče mladih ljudi zavestno pognali v smrt, oziroma njihovi nasledniki. Vse to je dovolj znano in povsem nesporno je, da so vodje kolaboracije vedeli, kakšna usoda čaka vrnjene domobrance, in zato so sami pobegnili, se s pomočjo vatikanskih mrež skrili in zatekli v obe Ameriki, množico mladih, zapeljanih ljudi pa so prepustili vnaprej znani usodi. Ta ugotovitev seveda ne opravičuje nečloveškega, nepotrebnega in grozovitega ravnanja zmagovitih oblasti takoj po koncu vojne, hkrati pa prav tako ne dovoljuje poniglavega sprenevedanja s poskusi razglasiti poraz nacistične kolaboracije in nacionalnega izdajstva za zmago tako imenovanih »poštenih borcev za svobodo slovenskega naroda«. Domnevam, da ljudje s te ali one strani razdeljenega naroda, ki s spravo resno mislijo, soglašajo s tem, da je treba zaustaviti hujskanje, poglabljanje razdora in preprečiti njegovo oživljanje vsakokrat, ko se malo pomiri. Slovenija nikakor ni v rožnatem položaju ne gospodarsko ne zunanjepolitično in domala večni »nadljudje« s severa in zahoda izrabljajo naš notranji spor za to, da na prikrit in zvit način pripravljajo drugačne, ta trenutek pač ne vojaške oblike dominacije nad »Čuši« in »barbari Sciavi«. Zato soglašam s prizadevanji za popravo krivic, ki jih je zdaj še mogoče in tudi smiselno popraviti, kakor tudi z idejo o spomeniku vsem žrtvam druge svetovne vojne. Upam in zaupam, da bi to naredilo konec hinavskemu hujskanju in razdvajanju Slovencev, katerega cilj je enoumno zavladati na Slovenskem, ne pa združiti prebivalce Slovenije pri premagovanju gospodarske krize in skupaj s Hrvati pri odbijanju grabežljivih prstov, ki se stegujejo po Slovenskem primorju, Istri in Dalmaciji.prof. Ljubo Bavcone bom se spuščal v razmišljanje o očitno zelo različnih pojmovanjih pojma sprave. Toda toliko zdravega razuma pripisujem večini Slovencev, da vsega, kar ob odkritju kakega grobišča slišijo s prižnic, berejo v časopisih in vidijo na televiziji, pač ne morejo šteti za prispevek k spravi, če ta pojem razumemo v najbolj dobesednem in preprostem pomenu, kot na primer znano geslo »živi in pusti druge živeti«. Ob takšnem pojmovanju sprave bi pričakoval kakšno misel in še bolje dejanje, ki bi spore in spopade izpred več kot šestdesetih let prepustila zgodovini, ne pa razpihovanja sovraštva in razdora. Na žalost ni tako in zato ne morem molčati, tudi zato, da zgodovinski spomin mladih generacij ne bi bil obremenjen z napačno in lažno podobo o resničnosti tistega slavnega in tudi tragičnega časa druge svetovne vojne in vloge Slovencev v njej.