V Sloveniji porabimo vsako leto za slabih pet odstotkov več zdravil kot leto poprej, lani pa je poraba nenadoma poskočila kar za osem odstotkov. Vzporedno s tem sicer nekoliko bolj umirjeno naraščajo tudi izdatki za zdravila na recept – lani so znašali 427 milijonov evrov. Na prebivalca Slovenije so zdravniki v enem letu napisali slabih osem receptov. Na eni strani porabimo vse več zdravil, ki jih predpisujejo na široko. Nekaterih bi morali zdravniki v dobro bolnikov predpisati celo več, kot jih, pojasnjuje vodja oddelka za zdravila na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Jurij Fürst. Tako ocenjujejo, da bi morala kar tretjina starejših bolnikov s povišanim krvnim tlakom jemati več zdravil, da bi bili manj ogroženi, podobno pa velja tudi za povišani holesterol in nadzor sladkorne bolezni. Na drugi strani nekaterih zdravil porabimo preveč: tako se je po dolgih letih upadanja lani znova dvignila krivulja porabe antibiotikov. »To je zelo skrb zbujajoče,« ugotavlja Fürst. Prepogosta raba antibiotikov namreč povečuje odpornost bakterij proti uporabljenim antibiotikom. Natančni podatki, ki omogočajo verodostojno primerjavo porabe zdravil med evropskimi državami, so sicer znani le za antibiotike. Sloveniji gre pri tem še kar dobro, saj je pod evropsko sredino. Razlike med državami pa so zelo velike: Grki na primer porabijo več kot trikrat toliko antibiotikov na tisoč prebivalcev kot Nizozemci. V Sloveniji jemljemo tudi preveč pomirjeval in nesteroidnih antirevmatikov, kamor sodijo nekatera protibolečinska zdravila, pojasnjuje Fürst. Pri slednjih so problem hudi stranski učinki, kot so krvavitve iz prebavil in okvare ledvic. To se pogosto zgodi zlasti pri pri starejših ljudeh, ki hkrati jemljejo še druga zdravila. Čeprav bi se bilo treba tej vrsti zdravil čim bolj izogibati, pa jih včasih ljudje jemljejo celo pri navadnem glavobolu. Kot pravi Fürst, bi bilo najbolje bolečine omejevati brez zdravil, če je to le mogoče, obstaja pa tudi več primernejših protibolečinskih zdravil. Pri pomirjevalih so težave z odvisnostjo, ki se lahko pojavi že po eni škatlici zdravil. Velika poraba pomirjeval je po Fürstovih besedah v Sloveniji tradicionalna – pred desetletji so bila skoraj »modna«, ženskam pa so jih dajali celo za lažje prenašanje nosečnosti. Naš sogovornik ob tem poudarja, da je lahko vzrok za odvisnost bolnikov od pomirjeval na eni strani pri pacientih, ki od zdravnika pričakujejo, da jim jih bo predpisal že »za vsako motnjo«, na drugi pa pri zdravnikih, ki se za pisanje receptov odločajo prehitro, namesto da bi se z bolnikom pogovorili. Vendar to zahteva čas, tega pa v slovenskih ambulantah, kjer lahko zdravnik po nekaterih izračunih bolniku nameni le dobrih sedem minut, žal ni na pretek. Delež izdatkov za zdravila med vsemi izdatki zdravstvene blagajne je lani po letih rasti upadel, je pa med porabljenimi zdravili iz leta v leto večji delež dragih zdravil. Na novi spomladanski listi zdravil, ki jo je minuli teden sprejel upravni odbor ZZZS, je na primer tudi zdravilo za bolnike z razsutim plazmocitomom revlimid, katerega letna poraba na bolnika stane kar 77.000 evrov. Na počasnost pri uvajanju novih zdravil so večkrat opozorila društva bolnikov, pri uvajanju novih zdravil za zdravljenje raka pa se je Slovenija slabo odrezala tudi na lanski mednarodni lestvici zdravstvenih sistemov. »Mislim, da je bilo to zelo neupravičeno. Nekoč so bili zaostanki res veliki, a so vse manjši,« meni Fürst o »črni piki« na lestvici . Zaostankov tako skoraj ni pri ambulantnih zdravilih, medtem ko lahko do njih pride pri zdravilih, ki jih uporabljajo v bolnišnicah. Pri teh se nova zdravila uvajajo le enkrat na leto, potem ko je sprejet splošni dogovor. In prav pri sprejemanju splošnega dogovora je zamuda letos zelo velika, kar se bo poznalo tudi pri zdravilih. Sistem uvajanja novih zdravil in zakonodaja na tem področju pa se v Sloveniji trenutno spreminjata. V državnem zboru so minuli teden sprejeli novelo zakona o zdravilih, ki na novo ureja določanje cen zdravil, obeta pa se tudi pogostejše razvrščanje novih zdravil in večje vključevanje farmakoekonomskega vidika v odločanje. Da bo treba prej ali slej začeti postavljati meje, ugotavlja tudi Fürst: »Če zahodnih držav ne dosegamo po sredstvih, vloženih v zdravstvo, dolgoročno ne bomo mogli imeti prav vsega.« Kot pravi, bo treba v prihodnje postaviti enotna merila, ali je neko zdravilo stroškovno učinkovito ali ne. V tujini se pogosto uporablja načelo, po katerem je država pripravljena zdravilo kriti le do določenega zneska na pridobljeno kakovostno leto življenja. Ekonomika pa je lahko samo eno od meril, pojasnjuje Fürst. Na drugi strani so na primer etična merila. Ta veljajo pri zdravilih za redke bolezni, ki jih farmakoekonomska merila ne bi upravičila. »Doslej smo zdravila uvrščali na listo predvsem po strokovnih medicinskih merilih, zdaj pa bomo počasi tudi pri nas začeli uvajati farmakoekonomske raziskave,« je povedal Fürst, ki dodaja, da odločitev o postavljanju takšnih meril terja nacionalni konsenz. Sloveniji porabimo vsako leto za slabih pet odstotkov več zdravil kot leto poprej, lani pa je poraba nenadoma poskočila kar za osem odstotkov. Vzporedno s tem sicer nekoliko bolj umirjeno naraščajo tudi izdatki za zdravila na recept – lani so znašali 427 milijonov evrov. Na prebivalca Slovenije so zdravniki v enem letu napisali slabih osem receptov.