Ko je Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna lani za vršilca dolžnosti direktorja (po odpovedi bivšega) predlagalo dr. Ranko Knežević-Sluban, je mestni kadroviki niso potrdili. Prav tako ne njene sodelavke, specializantke dr. Marine Praprotnik, ki jo je zdravilišče prijavilo kasneje. Konec novembra so v dnevnem časopisju zagledali javni razpis za direktorja zdravilišča, ki ga je objavila mestna komisija, ne da bi jih kdorkoli karkoli vprašal, ne da bi mestna oblast sploh vedela, kakšen profil direktorja zdravilišča potrebujejo: zdravnika, ekonomista ali menedžerja, s kakšno izobrazbo in s kakšnimi sposobnostmi. Mesto je nato za novega direktorja imenovalo zdravnika splošne medicine dr. Antona Mravljaka, čeprav Rakitna kot majhno zdravilišče (ima le 80 postelj) tretjega zdravnika ne potrebuje. Poleg vsega je po izobrazbi strokovno manj usposobljen od obeh zdravnic, za vodenje ustanove pa bi bil primernejši direktor z ustrezno izobrazbo (ekonomist ali pravnik). Dva tedna kasneje je ravno Pavel Kogej s svojimi sodelavci pripeljal novega direktorja in ga predstavil osebju rakiškega zdravilišča. Direktor je začel opravljati svoje delo, za katerega je bilo značilno pomanjkanje sleherne komunikacije in koordinacije z delom Ranke Knežević-Sluban. Za vsa svoja prizadevanja je formalno potrebovala direktorjev blagoslov in tako so jo ujeli v kolesje, v katerem je postalo delo preprosto preveč utrudljivo, prenaporno in predvsem onemogočano. Njenemu stališču in poskusom, da bi pridobila otroke tujih samoplačnikom (s tem zapolnila zmogljivosti, ki so na voljo, in s pridobljenim denarjem oskrbela več slovenskih otrok), je nasprotoval s floskulo, da je »nacionalni konsenz«, da se Rakitno nameni izključno slovenskim otrokom. Zamisel je na ravni domislice, da je npr. nacionalni konsenz, da je Bled namenjen samo slovenskim turistom ali Cankarjev dom samo slovenskim obiskovalcem. Takšno zaviranje razvoja zdravilišča se je dr. Slubanovi uprlo in prvega avgusta je odšla nazaj v Pariz. »Prestara sem,« je rekla ob slovesu, »da bi trošila energijo brez cilja. V mojih letih hoče človek že videti sadove svojega dela.« Kljub temu jim je pustila vse naslove in imena kontaktnih oseb, s katerimi se je dogovarjala, ter Ciuhovo sliko za novo galerijo na Rakitni. Ostali pa so njeni dvomi. Ko je odhajala, je opozorila: »Za njihovim nasprotovanjem razvoju lahko tiči le skrita računica. Budno spremljajte, v kaj se bo čez pol leta ali čez leto, ko se bo na vse skupaj pozabilo, prelevilo otroško klimatsko zdravilišče.«