Pozneje tega dne se je začel ciklus nasilnih demonstracij, ki je svoj vrhunec dosegel v četrtek z dogodki, ki bodo pustili temen madež v sodobni zgodovini Beograda. Naključje je znova hotelo, da sem prav na ta popoldan, ko je besna množica požigala vse pred seboj, poslovno odpotoval v Podgorico. Naslednjega dne je bil tudi v Podgorici »veliki miting«, ki ga je zrežirala nacionalistična opozicija. Mar hodijo za mano kamor koli grem ali kaj? No, v Podgorici se je vse mirno izteklo, čeprav z veliko hrupa in prazne besedne pirotehnike. In prav v tem je vsa razlika: Črna gora lahko kaže določene recidivne simptome, toda z razglasitvijo neodvisnosti se je vendarle izvlekla iz nesmiselne vpletenosti v nerešljivi kosovski problem, in že to je bilo dovolj za temeljno sprostitev njenega položaja. To tudi pojasnjuje, zakaj »vsi bežijo od Srbije«, kot zmedeno ugotavljajo številni dobronamerni Srbi: vse, dokler bosta pojma »Beograd« in »Srbija« pomenila »neprijetnosti«, »revščino«, »iracionalnost« in »možnost nasilja«, bo Srbija kraj, ki se mu je treba zaradi lastne varnosti izogibati.