In Hrvati? Tako hrvaška partija kot civilna družba je stala na obrobju spopada na osi LjubljanaBeograd. In zaradi tega je prišlo v obeh deželah do precej različnih transformacij. Medtem ko v Sloveniji delitev v tem ključnem obdobju ni potekala po ločnici komunistiantikomunisti, ampak po principu reformneantireformne sile, na Hrvaškem do zadnjega trenutka ni presegla preprosti antisrbski sentiment, ki je bil stalnica hrvaške politične identitete. Zato se na Hrvaškem niso odpirale velike teme demokratizacije, oblikovanja civilne družbe. Čisto pred razpadom države je nastopila, v sedemdesetih letih zatolčena nacionalistična opozicija in na hitro animirala ljudstvo ter na večinskih volitvah 1990 gladko zmagala. Medtem ko je vloga partije v Sloveniji v osemdesetih letih (notranja demokratizacija) proizvedla nekakšno legitimizacijo za nazaj ter preprečila radikalno zamenjavo elit, je bilo na Hrvaškem ravno obrnjeno. Prišlo je do radikalne zamenjave elit in to nikakor ni bila Hrvaška prednost. In medtem ko je Slovenija dobila prvi demokratični parlament in prvo oblast s proporcionalnimi volitvami, ki so proizvedle nekakšno nacionalno in nazorsko uravnoteženost v prvem desetletju slovenske države, je večinski volilni sistem na Hrvaškem proizvedel triumfalno zmago HDZ-ja, ki se je iztekla v polpredsedniški sistem, ki je zagotavljal le poldemokratični režim. Drugače rečeno: na poti iz totalitarizma v demokracijo so pristali in za mnoga leta ostali v avtoritarnem režimu samozazrtega vrhovnika, ki je državo mednarodno izoliral, bogato deželo ububožal in politično deprimiral.