Zanimivo pa je, da slovenska javnost ni reagirala na drugo, julijsko srečanje med Šimonovićem in Antonionejem, niti na intervju v Vjesniku, v katerem je Šimonović precej jasno povedal, da se hrvaška diplomacija pripravlja na razglasitev gospodarske cone. Odzvala se je šele avgusta na izjave predsednika sabora Tomčića in kmetijskega ministra Pankretića, ki sta v predvolilni kampanji svoje Hrvaške kmečke stranke hrvaškim ribičem obljubila skorajšnjo razglasitev ekonomske cone. Hrvaški diplomaciji taka deklaracija politikov iz vladajoče koalicije ni ustrezala, a je povsem jasno, da je tudi ta dogovorjena s premierom. Račan namreč za svojo SDP ne more potegniti predvolilne koristi iz takega »zastopanja nacionalnih interesov«, njegov koalicijski partner Tomčić pa lahko nacionalističnim strankam prevzame temo. Poleg tega lahko Račan in Tomčić na tem »dogovorjenem sporu« dokažeta, da njuno »konfliktno sodelovanje« deluje čedalje bolje, saj je Račan prepričan, da je treba poteze vleči počasneje, Tomčić pa pospešuje tempo, le da spora, kakršen je bil takrat, ko je HSS preprečila prodajo Sončnega Hvara Termam Čatež (glej, glej, znova ti Slovenci), zdaj ni več. Torej, ne le da vlada ne izpolnjuje tistega, kar bi nacionalistična opozicija zgolj obljubljala, temveč je ustvarjen tudi mehanizem za usklajevanje konfliktnih interesov znotraj koalicije, ki zagotavlja stabilno vladavino.