DR. GABRIČ: Ravno to, kar pravi kolega Romanenko, je vidno ob primerjavi njegove knjige z nekaterimi neposrečenimi ruskimi strokovnimi prijemi, recimo v knjigi "Jugoslavija v ognju" iz leta 1992. Pogled na Jugoslavijo v tem delu, ki je izšlo pri Ruski akademiji znanosti, je zgrešen, poenostavljen; kolega Romanenko pa takšne mitske ocene vedno sooča s strokovno podkrepljenimi odgovori doslednega zgodovinarja. Če torej razlagamo konfliktni odnos dveh subjektov, ki je vodil v hudo krizo, in če je ta kriza potem prešla v vojno, moramo seveda poznati politična stališča, politične teze obeh nasprotnikov, in pojasniti, v čem se je razvoj dveh bodočih nasprotnikov v preteklosti razlikoval. To pa zahteva analizo tistega, kar smo nekoč pogrešali - torej poznavanje slovenskega dejavnika v Jugoslaviji. V delu kolega Romanenka tudi ne najdemo ocen, ki izhajajo iz tega, da je vsega kriv Milošević, da ga zdaj ni več in da bo poslej vse v redu. Takšnemu stereotipnemu pogledu Romanenkovo delo nasprotuje, saj opozarja, da se navsezadnje tudi (nekdanja) srbska nacionalistična opozicija v tem svojem agresivnem nacionalizmu ne obnaša nič kaj drugače kot prejšnji režim.