Veliko tujcev se je že sprehodilo tod naokoli. In vsi po vrsti so bili navdušeni. Obstaja velika možnost, da bo Planinca postala biokmetijski učni center. Med drugimi jo je obiskal tudi veliki, pred nekaj meseci upokojeni hrvaški boksar Željko Mavrović, znameniti Irokez, ki se je v zadnjih letih edini uspel približati Lennoxu Lewisu, brez konkurence najboljšemu svetovnemu boksarju v supertežki kategoriji. Željko je vse svoje uspehe dosegel z nemesno, skoraj izključno makrobiotsko prehrano. Umaknil se je v osamo in večji del premoženja vložil ravno v biokmetovanje. V Liki je kupil 150 hektarov zemlje, krvavi ring je zamenjal z - vsaj na Hrvaškem - izjemno tveganim ekološkim kmetovanjem. Kozjanska ekološka kmetija oskrbuje s svojimi pridelki tudi številne slovenske športnike, sedem slovenskih otrok, ki so alergični skoraj na vse, kar je mogoče nesti v usta, je preživelo zaradi dobrote vedno gostoljubne deseterice. Podobno velja za nekaj Sarajevčanov in Milančanov, ki z ekološko zdravo hrano docela uspešno nadomeščajo sicer življenjsko pomembno insulinsko terapijo. V petih letih bivanja na Planinci - prva tri so se gnetli v eni sami sobi razpadle stare hiše - ni zbolel nihče iz deseterice. Trkamo ob doma narejeno leseno mizo. Tam zgoraj je namreč vse narejeno doma. Še koš za smeti nadomešča izdolben štor. »Tu imamo vse. Zunanjega sveta v bistvu sploh ne potrebujemo. Smo svet zase. A to nikakor ne pomeni, da smo zaprti. Nasprotno! Ravno naše samouresničevanje nas povsem odpira. Strpnosti in spoštovanja je tu v neizmernih količinah,« pravi Edita, ki prav po dekliško sramežljivo pokaže od fizičnega dela nabrekli biceps. »Tu ženske ne razmišljamo o odvečnih kilogramih, celulitu in oblekah. Ker nam ni treba!« Sobivanje in soljudje v živo. Zares nenavaden pojav. »Pri nas, pa naj zveni še tako čudno, ni nobenih konfliktov. Vse predvidimo vnaprej. Vseskozi se pogovarjamo. Čistimo. Mirimo. Tudi nervoze in razne potlačenosti od prej so že davno pozabljene. Zato pa smo tako srečni,« prepričljivo doda Lojzka. Kaj bi storila, če bi se v kuhinji nenadoma pojavilo gnezdo mravelj (tipična vegetarijanska dilema)? »Nič. Ko bi svoje opravile, bi zagotovo odšle. To ni njihov naravni prostor.« Na Planinci ne jedo mesa ne otroci ne psi. Vsi so povsem zdravi. Nepisano pravilo. »Kakšno pravilo neki! Tako čutim(o),« soglasno zatrjuje družba, ki je visoko nad Šentjurjem, v morda najbolj revnih predelih Slovenije, ustvarila pravi pravcati mikrokozmos. »Nikakršnih želja po razsvetljevanju nimamo. Nismo misionarji, poceni metafizika in ezoterika, ta new age, nas ne zanima. Želimo le zdravo živeti in v skladu z naravo slediti svojemu srcu. Lahko smo le dober model. Dokaz, da je marsikaj, če je le volje in znanja, mogoče,« trdi Lojzka, medtem ko naju pospremi v neopisljivo bogato klet, kjer se skrivajo vse vegetarijanske dobrote tega sveta. Le en televizijski oglas bi na Planinco pripeljal vse slovenske vegetarijance, saj naša dežela, v nasprotju s Tirano, ne premore niti vegetarijanske restavracije. Tudi najbolj zapriseženi mesojedci bi se v stoodstotno čisti, silno iznajdljivo narejeni kleti prav gotovo utapljali v lastni slini. Še posebno zdaj, ko parkljevka in slinavka po desni prehitevata že povsem pozabljene, a še kako prisotne nore krave ... Na Planinci oziroma nekaj nižje razsaja neka druga parkljevka. A prašiči, tisti, ki so bolj enaki do drugih, se, kot kaže, vendarle umirjajo. Teža argumentov, predvsem mednarodnih, je pač prehuda. Živalska farma pa si zasluži happy end, pravijo na Planinci: »Ekološko kmetovanje lahko uspe le kot stanje duha. Ne kot posel. Nikomur nismo storili nič žalega. Smo na svoji zemlji in ta rojeva plodove našega trdega dela. Tu so dobrodošli vsi. Samo razumeti nas morajo!«