K Čubru, tja na klanec pod kriško cerkvijo, so nas sredi tedna, kar je verjetno pravi čas za obisk gostilne, ki ob nedeljah počiva, zvabile skomine po domačem kruhu in uležanem mesu, ki so nam jih povzročili izsledki obveščevalne službe. In smo se že takoj spočetka čudili številu pred gostilno parkiranih mašin ter, kasneje, okoli motiva lesenega vretena izpeljanemu opažju, ki je z rumenkasto osvetljavo in stensko naivo zaokrožalo obedovalnico. V Čubru, ki sicer streže tudi z morskimi ribami in premore nadpovprečno obsežno vegetarijansko ponudbo, so se z ljubeznijo, tudi če katera od ocvirkovih, orehovih, čebulnih, makovih, ajdovih, koruznih...različic zalepi z močnatostjo, posvetili peki domačega kruha. In, da ne pozabimo, svinjski ribici, glede katere kar nismo mogli verjeti, ko smo zaslišali besedo tünka. Čeprav je ob kraju, po papriciranosti in po zamolkli barvi spominjala na pečenko in sta bili z bogato zaseko v nasprotje znani severovzhodni rdeče beli kombinaciji, daje gorenjsko tünkarjenje dobre rezultate. Za razliko od paštetarstva, saj se je naša, lepo temna, zaradi preobilice začimb bližala kaki posebno divji krvavici. V Čubru imajo radi močne okuse in se jim zgodi, da emanacije nadeva iz mesnih žlikrofov prevladajo v sicer spodobni goveji juhi, zato pa se lahko izkažejo s pravoverno gobovo in pozimi nepogrešljivim ješprenčkom. Ker se je čelništvo omizja balo dolgočasja in bule v prebavilih, je preskočilo tiste žabe in polže in ajdove krapce z ocvirki, krenilo na glavne jedi ter potem premišljevalo, ali ne bi morali sprejeti vsiljeni tempo, naročiti vse naenkrat in si tako zagotoviti ob pol treh ponujeno nam kračo in jagenjčka, ki ga v Čubru pečejo vse dni v letu. No. Čeprav je Ilovarjevemu kvartetu kar dobro del otvoritveni cvičk, smo opazili, da si gospoda pri sosednji mizi točijo iz buteljk in ne ugledavši ustrezne postavke v jedilnem listu izrazili zanimanje pri našem natakarju, članu urno švigajočega Čubrovega kolektiva. Ker smo prišli le do nerazrešene dileme, o katerem Kristančiču se menimo, smo sklenili ostati v varnih obzorjih refoška, ki nam je lajšal krasno telečjo pečenko, hudo sočno in z roqfortom niti ne zapacano svinjsko ribico in, zaradi prepečenosti in dimenzij, dvema rumpsteakoma podoben biftek (?) iz lepo uležanega mesa. V Čubru grešijo tudi s hrenom, ki ga, ne da bi mislil na želje jedcev, posipajo po gorenjskem želodcu in tünki, zato pa se spomnijo in gredo nabrat regrat, zmorejo presenetiti z izvrstnimi skutnimi štruklji, lahnimi sladicami in domačim sladoledom ter s prikuhami, ki niso videle zmrzovalnika. Dovolj za obisk lepo utečene oštarije poslovne gorenjske šole?