Začelo se je nekako takole: Ilovarjevo omizje se je za enega svojih čestih prečesavanj Krasa, zaradi katerega dostikrat zanemarja druge pokrajine domovine, ustavil tudi v turistični kmetiji Ostrouška-Pelicon v Coljavi pri Komnu. Ker je bilo udeležencem izvidnice všeč, kar so tisto popoldne nabodli na zobotrebec ali položili na jezik, ker nam je godil teran in smo si dobro zapomnili osvežujoč hlad, ki je vel od v živo skalo vklesane jedilnice, smo se v njej ustavili tudi lansko poletje. Podrobnejša raziskava Ostrouškinih čarov je postregla z ugotovitvami, ki jih je čelnik Konzuma obelodanil v pričujočem tedniku, poleg okušenih krasot preproste kraške kuhinje pa se je požeruški odpravi močno vtisnila v spomin knjižica, ki je takrat počivala na mizi ob točilnem pultu. Na njej se je, kar z malo začetnico in v erotično zaobljeni pisavi, postavljala nedvomno resnična trditev je več dnevou ku klobas, v notranjosti pa so se bohotile prisrčne črnobele fotografije iz preteklih časov, recepti in, na koncu, barvne fotografije jedi, ki bi si jih človek kar izrezal in vtaknil v sendvič. Ker je bil izvod, ki smo ga držali v rokah, namenjen le v listanje gostom turistične kmetije in je že takrat veljal za redkost, smo se morali zadovoljiti s slinami, ki so nam kapljale po bradi in čakati na ponatis. Ko se je pred slabim mesecem do naših ušes le priklatilo povabilo na predstavitev, se je zgodil čudež - Ilovarjeva klapa je namreč parkirala v Coljavi točno ob zaželeni uri. In bila kljub vsemu med zadnjimi gosti kulturno prosvetnega večera, na katerem so raztegovali mehove gojenci komenske glasbene šole, govorila tamkajšnja knjižničarka in strokovnjak za domačo košto. Največ pozornosti je seveda vzbudil nastop avtorice, Vesne Guštin Grilanc, katere obljubo, da se bo omejila na najpomembnejše, je bilo treba vzeti s kraševskimi merili. Učiteljica glasbe v Repentaboru, kateri temeljito preučevanje "nekdanjih prehrambenih navad in receptov tržaškega podeželja" ni okrnilo vitke postave, je za knjigo izprašala čez sedemdeset "informatorjev", predvsem ženic, ki še niso pozabile na vse do druge svetovne vojne nedotaknjeno izročilo. Tiste čase pa je na Krasu, kjer so prebivalstvo pogosto štrafala sušna obdobja, vladala ena sama mižerja, tako da se je večinoma prehranjevalo z mineštrami, in so kak kos mesa videli le ob nedeljah, trgatvah in kolinah ali praznikih. Kruh se je tako posojalo, en pršut so navadno prodali, da bi kupili novega prašiča, dragocenim kravam so po porodu ponudili zavreti teran, maslo in sladkor, kadar ni bilo drugega pri hiši, pa se je zabelilo kar s pepječkom - vtaknilo razbeljeno grebljico v mineštro, da je cvrčanje slišala lačna družina. Od pičle zabele preprostega vsakdanjika do poroke, ko so Kraševci postavili na mizo vse, kar so imeli pri hiši, se vzpenja tudi je več dnevou ku klobas, ki ne skopari z narečnimi izrazi požlahtnjenimi kuriozitetami. Knjiga je namreč več od zbirke receptov jedi, ki so jih pripravljali od Opatjega sela do Brkinov, od Milj do Štivana, ob morju in v notranjosti, v tržaških predmestjih in na podeželju. Od pridelave osnovnih surovin, vina in olja, do končnih izdelkov se bere kot poljudni etnološki oris šeg in običajev ljudstva, ki ga mimo sedanje meje povezuje skupna zgodovina (in vsebina pjatov) na branikih slovanstva. Če je knjiga za Guštinovo, ki živi na oni strani meje in pravi, da se zamejski Slovenci in matična država brigajo vsak za svojo korist, ena zadnjih priložnosti, da se ohrani staro kraško izročilo in obenem učvrstijo vezi med Kraševci, je lahko obenem mamljiv učbenik vsakega kuhalnice veščega jedca. Ta naj se le skuša s peko kruha ščjedenskih krušaric, zaradi katerega so trzali brki celo ranjkemu Francu Jožefu, cvre frtaljo, cmari štokviž in meša specifično joto. Če mu bodo fancli z düšu, s slanimi sardoni polnjeno in ocvrto krušno testo, uspeli vsaj tako dobro, kot so se v Coljavi posrečili gospe Guštinovi, se bo lahko pomeril s snidjenimi (vzhajanimi) žličniki in morda še s kraškimi štruklji. Vsekakor naj se najprej napase na čednih fotografijah Andreja Furlana in Maria Magajne, vsem, ki mu gledajo pod prste pa na vprašanje, kaj je za kosilo, zabrusi "Drek u'd ta stare Marinke!" ali "Macefizeljni pa rdeče kalcete!" Za bolje opremljene so na voljo tudi recepti za z napitki kolonializma izrinjeno pašereto ali za sladke mülce (krvavice), pričakovati pa bi bilo, da si bo zbirko navidez preprostih, a veščo roko in izkušnje zahtevajočih receptov vzel v roke tudi kateri od naših, na kraškem apnencu utaborjenih gostincev. Če je seveda pozabil na povojno povodenj čevapčičev in mu je do popestritve jedilnika z verodostojnimi, na želodcih prednikov preizkušenimi jedmi, med katerimi kajpak ni ne duha ne sluha o usodnem "zrezku po kraško". Res pa je, da lahko je več dnevou ku klobas (ZTT EST, Trst 1998, 160 str., cena nekaj čez tri tisočake) zaenkrat najdeš le na italijanski strani meje, pa v Komenski knjižnici bi se še našel kakšen izvod.