Kolikor so uspeli razumeti spakedrano italijanščino, so opozarjali, da bodo streljali, če bodo naredili en sam napačen gib. Z dvignjenimi rokami so morali iz avta. Olgi Rojc in Ljubu Vidmarju so ukazali, da se morata uleči na trebuh. Ker se je Rojčeva najprej spustila na kolena, jo je Švicar z nogo udaril v hrbet, da je padla, udarila z glavo ob asfalt in dobila buške. Policisti so jima vklenili roke na hrbet in jima ves čas merili v glavo z nabitimi revolverji, čeprav nihče od njih še nikoli v življenju ni bil oborožen in se niti premikati ni mogel. Gregorja Zidariča so pritisnili ob steno, ga brcali v gleženj, da bi še bolj razširil noge in mu kričali, da bodo streljali, če bo naredil en sam napačen gib. Ves čas jim je v italijanščini prestrašeno odgovarjal, da se ne bo niti premaknil. Ključe stanovanja so mu vzeli iz žepa in jih zalučali več metrov stran, sezuli so mu superge in jih prav tako odvrgli. Nato so ga zelo boleče vklenili. Že čez kratek čas so mu otrpnili prsti na desni roki, ki je močno zatekla. Potem so jih izmenično vodili v prostore in zasliševali. Vse tri so slekli do golega, pregledali so jim celo zadnjično odprtino. Zidariča so vsaj 60-krat vprašali, kako mu je ime. Ko je na vprašanje odgovoril že 20-krat, se mu je zazdelo, da celo sam ni več vedel, kaj se dogaja. Ves čas jim namreč sploh niso povedali, kaj je pravzaprav narobe.