Izbira diplomatov, ki jih pošljemo iz domovine, bi morala biti osnovana predvsem na znanju, pridnosti in sposobnostih, ki jih je kandidat pokazal pri prejšnjem delu. Vendar to še zdaleč ni dovolj. Majhne diplomacije trpijo zaradi učinka majhnih in izoliranih skupin. Prijatelj veleposlanik, ki je služboval v Pakistanu, mi je pripovedoval, kako je zanimivo opazovati alpinistične odprave v tej deželi prečudovitih gora. Ko pridejo na odpravo, so dobre volje, polni upanja in optimizma, v odličnih medsebojnih odnosih. Ko se vračajo, pa so po njegovih besedah večinoma turobni in skregani med seboj. Podobno opazimo v diplomaciji. Neverjetno, koliko je veleposlaništev, kjer so zaposleni med seboj grozno skregani. Najhujši primer sem videl v Teheranu pri kolegu ene manjših držav, kjer je podrejeni pisaril pisma o napakah svojega veleposlanika in jih posredoval drugim ambasadam, veleposlanik pa je tega podrejenega nekoč lovil po ambasadi z nabitim revolverjem. No, na srečo so veleposlaniki večinoma starejši gospodje in ne tečejo prehitro.