Vera je bila - kot vedno - na svojem mestu, v moževi senci. Urejala je pogodbe, se dogovarjala s založniki, pretipkavala tekste, jih 'pilila' in jim dajala končno obliko, namesto moža predavala rusko književnost na Harvardu in drugih univerzah, ko je bil on bolan, lektorirala tekste, prevode, odgovarjala na pisma, telefone, ga negovala, urejala davke, preverjala nove izdaje njegovih romanov, do ure natančno organizirala njuno poslovno in zasebno življenje. Bila je njegov šofer, telesni stražar (v torbici je vedno nosila nabit revolver), skrbnik, 'odbijač' za vse nadlege zunanjega življenja. V vedno pogostejših stikih z mediji je v intervjujih marsikdaj kar ona odgovarjala na vprašanja novinarjev. Vladimirjev ustvarjalni genij je živel v 'onostranstvu', Vera je bila njegova povezava s tuzemstvom. Vera je pravzaprav bila kar Vladimir Nabokov. Celo v poslovnem dopisovanju se je namesto z Vera Nabokov podpisovala le z Mrs. Vladimir Nabokov, gospa Vladimir Nabokov.