Pogovor je bil strašen; tako intimen in tako oseben, pa vendar v nekem smislu tako mimogreden. To bitje brez telesa, brez obraza, ki ni imelo imena, mene pa je klicalo po imenu, me v tistih kriptah in kavernah, kjer sva bila živa pokopana, ni nagovarjalo z nič več strasti ali dramatičnosti, kakor če bi bila sedela vsak v svojem naslanjaču v kakem klubu. Pa vendar mi je rekel, da bo brez nadaljnjega umoril mene ali kogarkoli, ki bi se polastil križa z znamenjem ribe. Odkrito mi je rekel, da ni tako neumen, da bi me napadel tu v labirintu, saj da ve, da imam nabit revolver, tveganje pa je zanj prav takšno kot zame. Zato pa mi je enako mirno povedal, da bo načrtal moj umor z gotovostjo, ki jo okrona uspeh, tako da bo poskrbel za vsako podrobnost in odvrnil vsako nevarnost, prav s tiste vrste umetniško perfekcijo, kakršno namenjata umetnini, ki jo izgotavljata vse svoje žive dni, kak kitajski rokodelec ali indijski vezilec. Ampak ni bil vzhodnjak; prepričan sem, da je bil belec. In sumim, da je bil moj rojak.