Med srebrnim trakom jutra in zelenim, iskrivim trakom morja je ladja pristala v Harwichu in izpustila roj človekolikih muh, med katerimi mož, ki mu moramo slediti, sploh ni zbujal pozornosti - in je tudi ni hotel. Na njem ni bilo nič posebnega, če ne štejemo rahlega kontrasta med počitniško vedrino njegove obleke in uradno resnostjo njegovega obraza. K obleki je sodil lahen, svetlo siv suknjič, bel telovnik in srebrnkast slamnik s sivo - modrim trakcem. Njegov mršavi obraz je bil v kontrastu temen, končeval pa se je s kratko črno brado, ki je bila videti španska in je klicala v spomin elizabetinsko nabornico. Kadil je cigareto, z zavzetostjo človeka, ki nima kaj početi. Na njem ni bilo ničesar, kar bi nakazovalo, da se pod sivim suknjičem skriva nabit revolver, pod belim telovnikom policijska značka in pod slamnikom eden izmed najostrejših umov Evrope. Kajti to je bil sam Valentin, načelnik pariške policije in najslavnejši preiskovalec na svetu; in iz Bruslja je bil namenjen v London, da izvede aretacijo stoletja.