Krajev in popotniških trenutkov, ki so name naredili nepozabne vtise, je veliko, zato zelo težko izberem najlepšega. To je lahko majhna vas v Veliki Britaniji, kjer sem pred mnogimi leti nabirala jagode in prvič na svoji koži občutila kapitalizem. Zabit kmet, ki nikakor ni mogel pravilno izreči mojega imena (zato me je po indijansko štirinajst dni klical kar Rumena majica), je vsak dan ob dveh popoldne spustil v mojo dlan nekaj funtov. Plačilo je bilo odvisno od črtic. Za vsako polno košaro jagod je v zvezek narisal črtico. Povsem nekaj drugega, a tudi lepa, sta bila ležanje v slanem in mastnem Mrtvem morju ter sprehod po Masadi, simbolu judovskega upora. Tudi tista nekajdnevna vožnja po puščavi z Alijem – ob zvokih Stinga in njegove pesmi Desert Rose – je bila nekaj posebnega. Ko sem vso noč nekje v Kapadokiji dajala hčerki na čelo obkladke in zjutraj ugotovila, da nima več vročine, je bil tisto jutro zame sončni vzhod nekaj najlepšega. Pa srečanja z glasbenikom Cui Jianom, čigar pesem je bila himna upornikov v času tragičnega pokola na Trgu nebeškega miru, ne bom nikoli pozabila. Tudi njegova zgodba, ki mi jo je pripovedoval nekje v predmestju Pekinga, je oblikovala moj odnos do sveta. Znamenitosti, ki jih pač moramo videti, če potujemo, me največkrat pustijo hladno. Navdušujejo me ljudje in nenavadne pustolovščine, ki se zgodijo nepričakovano. Na pohajkovanjih me vedno spremljajo zgodbe, ki jih najdem v zgodovini, knjigah, filmih. Tako sem lansko leto zaradi filma Corellijeva mandolina (Nicolas Cage in Penelope Cruz) po dolgem in počez spoznavala Kefalonijo in kraje, kjer so ta film snemali. Na Kreti sem morala videti obalo, na kateri je plesal Zorba, in obiskati preprosti grob Nikosa Kazantzakisa v Heraklionu. Ob lesenem križu je kamen, v katerega so vklesane njegove besede: "Ker si ničesar ne želim, ker se ničesar ne bojim, sem svoboden." Ta misel je tudi meni pisana na kožo.