Težava SLS, SDS in SKD je torej v tem, da če obstaja kandidat, o katerem bi se lahko uskladili, bo njegov nastop del potencialnih volilcev odbil in porinil v Kučanovo naročje. Če pa slučajno obstaja kandidat, ki bi se predstavil tako široko in prepričljivo, da bi pritegnil dovolj podpore, se stranke okoli njega gotovo ne bodo zmogle uskladiti ali ga posiliti z enolončnico svojih doktrin in manifestov. Tri stranke so namreč dobile prepričljivo večino na lokalnih volitvah, kjer je bila udeležba nižja, kandidatov, ki so nabirali glasove, pa ogromno. Na zadnjih državnozborskih volitvah je bila udeležba že večja, rezultat pa tesen - preračunan na poslance v parlamentu celo neodločen! Kako bi se torej lahko iztekle volitve, kjer se voli le enega? Odločala bo udeležba. Ali bo dovolj Kučanovih privržencev razumelo skupen nastop vigrednih strank kot resno nevarnost, s tem pa dobilo motiv, da ga bodo šli ponovno volit? Morebitna nizka udeležba zaradi številnih vsega sitih in nezainteresiranih državljanov pa bo lahko nižja tudi zaradi pomanjkanja kvalitetne ponudbe, tako da ne bo pomenila avtomatske prednosti za protikandidate.