opisal Bršljanki. Ozrl se je okrog sebe. Kje pa sploh je? Tudi Pojoče kosti ni nikjer opazil; samo šamankino ogrinjalo je ležalo na nekem kamnu. »Skupaj sta šli nabirat dračje,« se je oglasila Rori. »Drugače bi morala Bršljanka sama nabrati drva. Ker pa je slepa, jo je Pojoča kost odpeljala do krajev, kjer ležijo kosi lesa in veje. Bršljanka pa jih mora nato sama nabrati in prinesti semkaj. Če tega ne bi storila, zaklinjanje duhov ne bi učinkovalo,« je rekla Pojoča kost. »Kakšno zaklinjanje duhov?« ni razumel Jeremija. »Nocoj, potem ko bo sonce zašlo, bo Pojoča kost ozdravila Bršljankino slepoto,« je slovesno odgovorila zmajčica. »In mojo perut prav tako!« Jeremija je nestrpno čakal, kdaj se bosta vrnili Bršljanka in Pojoča kost. Naposled sta se le prikazali. Šamanka je vodila pod roko deklico, ki je na hrbtu nosila oprtni koš, poln dračja in polen. Pojoča kost je prijazno pokimala Jeremiju, vendar je molčala. »Jaz … khm … sem Jeremija,« se je predstavil deček. »Jeremija Zlat.« »Dobrodošel pri nas, Jeremija Zlat,« ga je z mehkim, pojočim tonom pozdravila Pojoča kost. On pa se je začudil njenemu nenavadnemu pozdravu. Le koga ima v mislih šamanka, ko pravi »pri 243