Trideset tisoč jih je bilo menda v Ljubljani. Iz vse Evrope. Razočaranih, obubožanih, izkoriščanih, potlačenih plavih ovratnikov ali, po domače, delavcev. Dan bil je lep, policisti prijazni, Ljubljana gostoljubna, premier Janša izjemno razumevajoč za njihovo stisko. Še polpismeni so med vrsticam njegovega govora znali potegniti obetavno rdečo nit. Da bo naredil vse, da evropski delavci dobijo dostojne plače, in da bo požrešnim menedžerjem začel, najprej doma, zavijati vratove in jih bičati, privezane na jambore njihovih jaht, če profita ne bodo enakopravno delili s proletariatom. Tako sem vsaj jaz razumel njegov govor. In komaj čakam naslednjo plačo. Je pa Slovenija spet zamudila priložnost, da z lastno inovativnostjo postane zgodba iz televizijskih »breaking news«. Izhajajoč iz popolnoma napačne predpostavke, da je »sirotinja«, ki se je z avtobusi pricijazila v Ljubljano nergat zaradi plač, potrošniška četrta liga, smo zamudili priložnost, da jo ožmemo do zadnjega centa. Čez dva dni smo ugotavljali, da so spili nekaj steklenic piva, pojedli deset golažev in da se jih je 300 z vzpenjačo peljalo na grad. In so šli domov, gostinci, branjevke in mestna občina pa so jokali, da stavkajoči niso zapravili več kot 3 evre na delavsko glavo. Kaj drugega so pa pričakovali, ko pa gostitelji niso naredili nič, da bi ob tej priložnosti promovirali povsem novo gospodarsko oziroma turistično panogo. Kot veste, poznamo klasični, tranzitni, zdraviliški, kongresni in kulturni turizem, mi pa bi z malo truda lahko uvedli – stavkovni turizem. Vsak teden bi lahko v Ljubljani ministrstvo za turizem organiziralo vseevropske stavke delavcev, ki bi jim ponudili klasični, dodatni ali nadstandardni program stavke. Temu primerna bi bila tudi cena. Klasični program bi za 25 evrov ponujal pohod po Slovenski cesti, mimohod ob vladni palači z vzkliki »dol z buržoazijo«, krajše govore sindikalnih podpredsednikov, nakup spominkov, suhe robe, šalov Olimpije in skodelic Interbloka na bližnjih stojnicah. Dodatni program za 42 evrov na stavkajočega bi poleg tega zajel še ogled nekaj slovitih ljubljanskih stanovanjskih poslopij, zgrajenih v slogu novega primitivizma, v katerih stane kvadratni meter osemnajst minimalnih plač, skupinsko fotografiranje pred smetnjaki, polnimi slovenskega delavskega kruha, in vožnjo s 180 na uro skozi slovite predore na naših avtocestah. Z doplačilom 72 evrov za dodatni program pa bi dobili še pohod po Onkološkem inštitutu in skupinsko iskanje novih napak, večerjo s slovenskimi menedžerji, obmetavanje poslopij poslovnih velikanov, ki imajo 24-odstotni letni profit in povprečne plače 430 evrov, z jajci (eno jajce en evro) in popoldansko nabiranje regrata z domačimi delavci, ki si ne morejo privoščiti solate na ljubljanski tržnici. V primeru dežja pa poceni nakup zelenjave, ki bi sicer ob zaprtju tržnice končala v smeteh. Račun je preprost. Če vsak teden v Slovenijo pripeljemo 10.000 stavkajočih Evropejcev, ki se odločijo za, denimo, dodatni program (42 evrov) in ob tem porabijo samo še 10 evrov, je to 24 milijonov evrov na letni ravni. Ker pa se bo položaj delavcev drastično slabšal, bo stavkajočih čedalje več, stavkovni turizem pa vse bolj cvetel. Ministri, tržna niša je še odprta. Pohitite.Župan širokih obzorij