Vendar pa tudi najbolj pretkane in materialno najbolje podložene ekipe političnih propagandistov prej ali slej trčijo ob človeški faktor. Medtem ko je imel Kerry pred prvim dvobojem v neki podeželski lopi najmanj pet generalk, kjer je Busha igral eden od njegovih prijateljev, svoje odgovore pa je tudi snemal in meril s štoparico, je aktualni predsednik izzivalca očitno podcenjeval. Prva debata je bila za Busha prava polomija, ki je samo še okrepila predsodke o njegovih intelektualnih zmožnostih. Mnogi so se celo spraševali, kdo je tu pravzaprav predsednik: Kerry, ki je, vseskozi raven kot sveča, odgovarjal, kot bi bral iz kamere in ne da bi kadar koli zašel v očitno časovno stisko, ali Bush, ki se je lomil in nagibal preko pulta ter večkrat zašel v premolke iz zadrege, pospremljene s tistim njegovim značilnim izgubljenim pogledom. Najhuje je bilo takrat, ko je po Kerryjevi litaniji o tem, kako Amerika zapravlja denar v Iraku, čeprav je domovinska varnost finančno podhranjena, Bush najprej zabrusil, da ga prav zanima, kje bi tekmec dobil denar, ko pa je taka davčna luknja potem pa se je nenadoma spomnil, da je luknjo povzročil on sam: Khm, kakor koli, to je tema za prihodnjo debato... Demokrat, ki ga razne fokusne skupine stalno slikajo kot dolgoveznega važiča Busha pa kot spodobnega fanta (mi bi rekli: dobrega soseda), s katerim bi šel človek rad na pivo je, skratka, prav s televizijskimi dvoboji dobil priložnost, da svojo vzvišenost obrne sebi v prid. No, tudi republikanci gredo samo enkrat na led. Na drugem dvoboju je bilo že vse drugače. Namesto ždetja za pulti sta se lahko tekmeca z mikrofonom sprehajala po odru, vendar ne čez sredinsko črto, saj so imeli Bushevi s tem slabe izkušnje iz dvoboja z Alom Gorom pred štirimi leti. Takšno podtikanje bolje ustreza Bushu, ki ga je vajen iz javnih srečanj z volilci, kjer mu stranka zagotavlja ekstatične oboževalce (ti pa se morajo v zameno za karto vpisati med prostovoljce za nabiranje glasov za republikance). Tako je laže recikliral naučene fraze, recimo: Moj nasprotnik lahko teče (besedna igra, ker angleška beseda run pomeni tako teči kot nastopiti na volitvah!), vendar se ne more skriti (pred svojo preteklostjo najbolj liberalnega senatorja v zgodovini ameriškega senata). Oznaka o liberalnosti je namreč v ameriški kulturi psovka, ki pomeni nekoga, ki zagovarja visoke davke in veliko vlado...