Če ognja ne morete ali ne znate prižgati, morate pač poskrbeti, da vam tisti, ki gori, nikoli ne ugasne. Ta modrost je bila v prazgodovini zelo razširjena. Da bi jo povsem zanesljivo razumeli tudi taki, ki niso videli prave povezave med dolgočasnim, rednim nabiranjem dračja in toplim udobjem domačega ognjišča, je bila običajno predstavljena približno takole: ogenj je božja last -- ali pa kar bog sam -- in če si ne želiš nepotrebnih težav z njim, moraš neprestano kuriti. S takšnega posvečenega ognjišča, na katerem ogenj nikoli ni ugasnil, pa je bilo prav lahko raznesti goreča polena po naselju od ognjišča do ognjišča. Ustanova večnega ognja je imenitno delovala in pogosto se je ohranila tudi po tem, ko ni imela več velikega praktičnega pomena in so večni ognji plapolali le še v večjo božjo slavo. Slovencem nam je na ta zgodnji čas morda ostal zanimiv jezikovni spominek. Stara