V vseh družbah imamo kulturne proizvajalce, in tako stopnja njihove specializiranosti kot tudi njihova posledična družbena razmerja so zgodovinsko določena. Različne tovrstne primere smo videli v 2. in 3. poglavju. Toda ne glede na stopnjo funkcionalne specializiranosti v določenem času in prostoru noben vidik kulturne produkcije ni v celoti specializiran, kajti vedno (v različnih stopnjah in različnih oddaljenostih, kot smo videli v 7. poglavju) gre za element povsem splošne družbene in kulturne produkcije in reprodukcije. To je tudi razlog, da ne moremo izolirati čisto “intelektualnih” funkcij. Ne gre le za to, da je inteligentnost v najsplošnejšem smislu vključena v vse družbene in proizvodne dejavnosti, ampak tudi za to, da se “ideje” in “koncepti” - specializirana zanimanja “intelektualcev” v sodobnem smislu – producirajo in reproducirajo v celotnem družbenem in kulturnem tkivu včasih neposredno kot ideje in koncepti, širše pa tudi v obliki določujočih ustanov, značilnih družbenih razmerij, verskih in kulturnih priložnosti, načinov dela in nastopanja: zares v celotnem označevalnem sistemu in v sistemu, ki ga le-ta označuje. Še več, čeprav lahko te splošne dejavnosti v produkciji in reprodukciji na eni ravni analiziramo kot izražanje idej, se pogosto dogaja - historično-materialistični primer -, da so pristne ideje in koncepti v bistvu artikulacija tega, kar se že na široko prakticira, ali pa gre za dejanske, čeprav neenakomerne interakcije s prakso. V resnici lahko “družbeni sistem” in “označevalni sistem” ločimo le abstraktno, saj se v praksi - v spremenljivem obsegu - medsebojno vzpostavljata.