Kot mlad učitelj sem bil seveda zelo zahteven. Imel sem veselje do oblikovanja ljudi, a sem tudi pri tem vse bolj iskal zdravo mero. Preprosto: rad sem poučeval! Čutil sem poslanstvo, željo, da bi dijaki dobili okus kulture, občutek za razvoj začetkov naše civilizacije. Imel sem izjemno priložnost, da sem v okviru pouka lahko uporabljal velike besede, kot so narod, domovina, ljubezen do domovine, besede, ki jim režim ni bil naklonjen. Videl sem, kako jih dijaki srkajo, kako jih sprejemajo, saj so jih poznali od doma in iz cerkve. Velikokrat se spomnim nekega čudovitega razreda iz Ljubljane, z vajeniške šole. Bili so neki črni fantje in dekleta iz Loža. Spomnim se, kako so bili ti dijaki zadovoljni pri mojih urah. Posebno zadovoljstvo je bilo v njihovih očeh, ko so sedeli in me poslušali. Govorili smo strašno resne stvari, zelo 'nobel' se jim je zdelo. To te kot učitelja globoko izpolni. Videti mladega človeka zadovoljnega, ko čuti, da je vse v redu, da je svet skladen – to je posebne vrste zadovoljstvo. Niti ni sreča, gre bolj za zadovoljstvo, da v osnovi svet ni problematičen.