V Korčulanskem kanalu se jadrnici, na kateri gostujemo, kaj kmalu pridruži delfin. Prvič ga vidim tako od blizu. Najprej nekajkrat visoko skoči, češ, poglejte me, no! Potem se spusti pod kljun jadrnice in tekmuje z njo. Malenkost zanj! Saj jadrnica reže valove kvečjemu kakih šest milj na uro, pomorci pa vedo, da delfin zlahka spremlja ladje, ki plujejo tudi trikrat hitreje. Zdaj jasno vidimo, da se igra. Zdaj plava na levi, zdaj na desni strani kljuna, nato je zadaj, zatem spredaj ... Res lep občutek, saj se človeku zazdi, da na morskih širjavah ni sam in da mu delajo družbo prava mala božanska bitja, ki popolnoma obvladajo morje. V njem pa so tudi druge ribe. Za tamkajšnje ribiče je presenetljivo, da v dalmatinskem morju ni na prvi pogled prav nič več rib kot v slovenskem. Ribiči iz Salija negodujejo, ker ni sardel. Pretiravajo z jadikovnjem, kako jih zadnje mesece niso nalovili niti eno tono. Obstaja več teorij, kam so izginile sardele. Od vodilnega delavca v tovarni Mardešič pa zvem še za eno. Krivi so bombniki zavezniških sil, ki so med poleti nad balkanskimi državami spuščali svoj nevarni tovor kar v morje. Toda oni niso edini, ki ljubijo eksplozije na Jadranu. Konec julija smo se povzpeli nad visoke stene zahodne obale Dugega otoka, pri narodnem parku Telaščica. Bilo je nekaj čez poldan, ko smo najprej zagledali nenavaden dim nad morjem, zatem pa zaslišali še močan pok. Dobro miljo od obale je v morju nekaj razneslo. Znanec iz Salija nam ni znal pojasniti, kaj naj bi to pomenilo. Sklepali smo, da tudi Dalmatinci ljubijo morske eksplozije. Morda je to še najlažji način ribolova. Toda nič čudnega, če imajo težave z ribami in če jih ni ravno toliko, kot bi človek pričakoval.