»Čas v vodi leti z neverjetno hitrostjo, zgodilo se je že, da sem ženi obljubil, da grem za tri ure, prišel pa sem čez deset ur, ne da bi se prav dobro zavedal, kako dolgo me ni bilo.« Pred usodnim dnem na Bohinjki je Srdjan v otroštvu lovil špare, ko je bil v Izoli na počitnicah pri eni stari mami. K drugi je hodil v Zaječar, v Srbijo, in tam lovil s palico, ki ni imela koleščka za navijanje laksa. Gibi, ki se jih je takrat naučil, so mu pomagali ob prvem muharjenju. »Ne, muharjenje nikakor ni način ribolova, ko človek pride za vodo in reče, tako fantje, tukaj bomo metali. Tehnika je pomembna, in ne da bi se hvalil, tiste počitnice v Zaječarju so mi pustile obvladovanje določenih gibov, kar hitro sem lahko metal v smeri, v katero sem hotel metati. Na desetine muh je vseeno ostalo na drevesih, po grmovju, na dnu rek in potokov,« je bil iskren Srdjan, prepričan, da v muharjenju ni zapletanja, da mora biti človek življenjski, da v tem zares uživa. »Komplikatorji ne morejo uživati v tem športu, ne verjamem, da se lahko zlijejo z naravo in v tem početju uživajo. Ko se odločiš za muharjenje, pač greš. Ne glede na to, ali dežuje, ali pripeka sonce, ali sneži. S sodelavcem Petrom Koštrunom sva na začetku marca muharila na Cerknici, dež se je vlival z vso silo, pa sva vseeno pozabila na čas in na mraz.«