Arhivsko gradivo nastane po izboru iz dokumentarnega v nekem času in po podrobnem (in posebnem) postopku vrednotenja. Razlikovanje med arhivskim in dokumentarnim gradivom poznamo skoraj samo pri nas (na Hrvaškem in še kje), drugod pa te razdelitve ne poznajo. O tem si lahko preberete definicije, ki so izšle v Sodobnih arhivih in Atlantih. Pri nastajanju dokumentarnega gradiva prav gotovo ni vse gradivo zgolj elektronsko, saj bo nekaj gradiva nedvomno tudi ostalo samo na papirju (lastnoročno podpisani in zgodovinske vrednosti veljavni dokumenti, diplome, časopisi, plakati, reklame, neelektronske slike, itd. Mimogrede: Ali boste Gorenjski glas strankam pošiljali na zgoščenki?) Poznamo pa že nekatere ustanove (npr. gospodarska zbornica), ki že od včeraj hranijo dokumentarno gradivo vsaj skoraj v celoti na elektronskem zapisu. Ta način arhiviranja je prav gotovo že danes koristen in zaželen, še bolj pa bo v prihodnosti, žal pa še v nekaterih primerih ni dovolj dobro razvit in strokovno nadgrajen. Npr. sam si zagotovo želim, da bi imel npr. v zavarovanih postopkih po vsej Sloveniji dostop do svojih podatkov, ne le pri območni zavarovalnici. Ali pa, da bi moj osebni zdravnik lahko videl vso mojo dokumentacijo in zdravljenje v vseh bolnišnicah v Sloveniji, kjer sem se zdravil in ne samo zdravljenja pri njem. To je nedvomno stvar prihodnosti oz. stvar elektronskih arhivov, kakor jih predstavlja R. Guštin.