Uradna razlaga o tem, kako se je razvila disketa, je skopa: leta 1967 predstavljen načrt; izvedbenik David Noble; tri leta raziskav in razvoja ter nato leta 1971 predstavljen 8-palčni plastični disk v ovojnici. Telegrafsko in klinično. Nič o tem, da se je ideja najbrž porodila iz bolečih hrbtenic sistemskih inženirjev, ki so desetletja prelagali škatle luknjičastih kartic in težke kolute tračnih enot, ter zaradi oteklih sklepov inženirjev, ki so skoraj zagotovo vsak dan iskali način, kako si olajšati dnevno tlako.Ideja o prenosu podatkov z enega računalnika na drugega je sicer starejša od računalnikov samih. Francoski tekstilni delavec in sin izdelovalca orgel Basile Bouchon je namreč že leta 1725 razvil kartični mehanizem, s katerim je bilo mogoče samodejno poganjati statve. Papirnati trak je na posameznih mestih preluknjal in s pomočjo tipal luknjam dodelil posamezne ukaze na mehanskih statvah. Sistem je nato izpopolnil Joseph Marie Jacquard, ki je leta 1801 patentiral znamenite Jacquardove statve, prvi resnično avtomatiziran stroj v zgodovini. Jacquardov sistem je omogočal prenos podatkov (v njegovem primeru zelo kompleksnega vzorca tekstila) med različnimi statvami.In enak princip so leta 1928 za standard privzeli pri takrat največjem proizvajalcu centralnih računalniških sistemov IBM. Njihova 80-kolonska pravokotna luknjičasta kartica je postala sinonim za vnašanje in prenos računalniških programov in podatkov. Kartica je ostala osrednji način prenosa podatkov med mainframe računalniki vse do šestdesetih let, ko je zaradi skokovite rasti računalništva količina podatkov, ki so se obdelovali računalniško, postala enostavno prevelika. Zamenjale so jo tračne enote, ki jih je IBM na nekaterih sistemih začel postopno uvajati že v začetku petdesetih let.Skoraj dvajset let je bilo potrebno, da so tudi tračne enote postale zastarele. Znova zaradi prevelike količine podatkov, ki so se obdelovali, medtem ko so se kot način arhiviranja podatkov zaradi zanesljivosti na nekaterih sistemih v modernejši obliki ohranile vse do danes. Leta 1967 se je IBM lotil razvoja prve zares prenosne podatkovne enote, ko je ekipa inženirjev dobila nalogo, da ustvari zelo prenosen in poceni podatkovni medij.Leta 1971 so tako dobili disketo. Na 8-palčni disk je bilo mogoče zapisati 80 kilobajtov podatkov. Pri tej velikosti so vztrajali do leta 1976 in eksperimentirali le s količino podatkov, ki jo je bilo mogoče zapisati na magnetno sredico. Prišli so do 500 kilobajtov, ko so na trg poslali bolj kompaktno različico diskete s premerom 5,25 palca. Osnovna filozofija je sicer ostala nespremenjena – v središču je bil nameščen plastičen disk, na katerega so se s pomočjo magnetov zapisali podatki v digitalni obliki, kvadraten ovoj pa je bil narejen iz mehke plastike in z notranje strani prevlečen z mehkim blagom, ki je disk ščitil in z njega med vrtenjem čistil prah in druge nečistoče. Predvsem zaradi prihoda osebnih računalnikov leta 1981 je 5,25-palčna disketa doživela pravi razcvet, disketnik pa je postal standardna oprema IBM-ovih PC-jev že z modelom 5150.Takoj po začetku prodaje 5,25-palčnih diskov so se IBM-ovi konkurenti resno lotili izdelave naprednejših, predvsem pa bolj zanesljivih različic disket. Po več neuspelih poskusih Hitachija, Matsushite in Maxella ter nekoliko bolj uspešnem poskusu Amstranda s 3-palčnim medijem se je v dirko vpletel tudi japonski Sony. Leta 1983 je v sodelovanju s podjetjem HP predstavil 3,5-palčno disketo, ki je ob manjši površini omogočala zapis približno enake količine podatkov. Bila je ovita v trdo plastiko in zato bolj trpežna. Na vrhu je imela nameščena kovinska vratca, tako da je bil celoten magnetni disk zaščiten. Že leto za tem je predstavil DD (double density) različico svoje diskete, na katero je bilo mogoče zapisati kar 720 kilobajtov podatkov. Sledilo je obdobje dveh vzporednih tehnologij, vse dokler ni leta 1987 Sony s predstavitvijo HD (high density) različice, ki je omogočala shranjevanje kar 1,44 megabajta podatkov na eno samo enoto, dokončno pokopal 5,25-palčne diskete. Že naslednje leto je število prodanih 3,5-palčnih enot preseglo število prodanih 5,25-palčnih medijev.Toda leto 1983 je hkrati pomenilo tudi začetek konca diskete. Philips in Sony sta namreč takrat predstavila prvi optični disk (CD), ki ga je kot nosilca podatkov kmalu prepoznala tudi računalniška industrija. Omogočal je zapis skorajda nepredstavljivih 700 megabajtov podatkov. Zaradi cene je bila rast prodaje skokovita, prihodnost pa je prvi jasno nakazal Apple, ko v svojem iMac-u leta 1998 kot prvi proizvajalec računalnikov za osebno rabo ni več niti omogočal vgradnje disketne enote.Kljub nekaterim poskusom, da bi diskete in disketne enote posodobili in jih ohranili pri življenju, so diskete dokončno izumrle. V največji meri jih danes nadomeščajo tako imenovani flash pomnilniki, ki namesto z magnetnim zapisom podatke hranijo s pomočjo električne napetosti. Zaradi razvoja tehnologije so danes ne samo zelo majhni, na pomnilne enote (denimo pomnilniške USB-ključe ali kartice) mogoče shraniti ogromne količine podatkov, obenem pa so se tudi izjemno pocenili.A je disketa vseeno ostala sinonim za pomnilniško enoto in shranjevanje podatkov. Če ne drugače, v ikonografiji. Kar poglejte orodno vrstico vašega urejevalnika besedil ali tabel. Kakšna je že ikona, pod katero se skriva ukaz za shranjevanje podatkov?radna razlaga o tem, kako se je razvila disketa, je skopa: leta 1967 predstavljen načrt; izvedbenik David Noble; tri leta raziskav in razvoja ter nato leta 1971 predstavljen 8-palčni plastični disk v ovojnici. Telegrafsko in klinično. Nič o tem, da se je ideja najbrž porodila iz bolečih hrbtenic sistemskih inženirjev, ki so desetletja prelagali škatle luknjičastih kartic in težke kolute tračnih enot, ter zaradi oteklih sklepov inženirjev, ki so skoraj zagotovo vsak dan iskali način, kako si olajšati dnevno tlako.