Proti koncu leta 1990 so bili v Jugoslaviji prepoznavni tako očitni znaki razpadanja države, da jih je bilo analitičnemu opazovalcu težko spregledati, čeprav so le redki politiki in diplomati verjeli, da bo država tudi resnično razpadla. Na dveh ključnih področjih, pravnem in ekonomskem, se je to že zgodilo. Na pravnem področju s spremembo srbske ustave februarja 1989, s katero sta bili odpravljeni avtonomni pokrajini. To je bil hkrati enostranski in neposreden poseg v jugoslovanski pravni red (ustavo iz leta 1974), obrambni odgovor nanj pa je bil sprejem amandmajev na slovensko ustavo v tedaj še socialistični skupščini septembra 1989. Sledila je vrsta ustavnih zakonov, ki so krepili pravno samostojnost Slovenije že v času do plebiscita, po njem pa je bila osamosvojitvena zakonodaja sploh v ospredju skupščinske dejavnosti. Zvezna skupščina in drugi zvezni organi niso imeli nobene avtoritete, pod pritiskom srbskega bloka so sicer poskušali nasprotovati osamosvojitvenim procesom v Sloveniji (in vedno bolj tudi na Hrvaškem). Za poseganje v notranji pravni red republik pa jim ustava iz leta 1974 ni dajala zadostne pravne podlage, saj ni izrecno opredeljevala podrejenosti republiških ustav zvezni. Poleg tega so v vseh telesih, kjer je veljalo načelo konsenza, slovenski in hrvaški, postopoma pa tudi makedonski in bosanski delegati blokirali odločitve. Interesi posameznih republik so se tako najbolj neposredno soočali v predsedstvu SFRJ, formalno najbolj odločilni instituciji v Jugoslaviji, ki je bilo med drugim vrhovni poveljnik oboroženih sil.