kljub velikim naporom ni uspela vsiliti. Slovenski umetniki so bili kljub medsebojnim razlikam preveč vključeni v evropske umetnostne tokove, da bi bilo kaj takega mogoče. Nekateri veliki pesniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki so bili zaradi odnosa do komunizma, totalitarizma pa tudi zaradi navduševanja nad modernejšimi umetnostnimi tokovi na indeksu neobstoječih. Že pripravljenih umetniških razstav niso smeli odpreti, natisnjene knjige so uničili. Marsikaj je bilo odvisno od osebnosti vodilnega politika, njegovega okusa, umetniških nagnjenj in trenutnih ideoloških razmer. Veliko v vojni požganih gradov in cerkva niso pustili obnoviti. Da bi kmetom, ki so hoteli to storiti samoiniciativno, namero preprečili, so ruševine celo minirali. Podobno se je zgodilo z nekaterimi cerkvami. Jezuitsko cerkev sv. Jožefa v Ljubljani so spremenili v filmski atelje. Prvi povojni slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica je bil posnet leta 1948. Večje naklonjenosti je bilo deležno gledališče, to je obstajalo pri partizanih celo med drugo svetovno vojno in dosegalo izjemne umetniške in propagandne učinke. Vsebino predstav je povojna oblast seveda nadzirala. Poleg starejšega ljubljanskega so bila ustanovljena še gledališča v Mariboru, Celju, Kranju, Novi Gorici. Stalno slovensko poklicno gledališče v Trstu deluje še danes. Razmahnilo se je koncertno življenje v Ljubljani, Mariboru in nekaj časa tudi v Trstu. Operni hiši sta v Ljubljani in Mariboru. Operet dolgo časa niso dovoljevali, zato je v tem pogledu prizadeta lastna glasbena tradicija. Že leta 1945 je bila ustanovljena Akademija za glasbo. Tudi likovna umetnost in galerijska dejavnost sta oživeli, razširili sta se knjižnična in muzejska mreža. Muzej je v vsakem slovenskem mestu, nekateri so tudi na podeželju. Poleg osrednjega državnega arhiva v Ljubljani imamo tudi regionalne. Slovenska televizija je začela delovati že leta 1958. Hudi pritiski so bili na področju pisane besede, glede katere je bila oblast posebno občutljiva. Zasebne tiskarne, so bile dolgo prepovedane, nato jih je oblast skrbno nadzirala. Zaradi kritičnega izražanja svojega mnenja je bil ob vse politične funkcije krščanski socialist in eden navideznih voditeljev odpora proti okupatorju, ugledni pesnik, filozof in prevajalec Edvard Kocbek. Založbe dolgo časa niso smele tiskati njegovih del. Filozofa,