Po tej ugotovitvi je laže zaspala in naslednjega jutra se je zbudila prepričana, da bo nekaj poizvedovanja in morda izlet v Mahalapye vse, kar bo potrebno, da razkrinka Moretsijev sumljivi zahtevek. Hitro je pozajtrkovala in se potem odpeljala naravnost v agencijo. Zima je šla h koncu, in to je pomenilo, da je temperatura zraka ravno pravšnja, nebo pa jasno, bledomodro in brez oblačka. V zraku je bil komaj zaznaven vonj po gorečem lesu, vonj, ki ji je segel do srca, ker jo je spominjal na jutra ob ognju v Mochudiju. Vrnila se bo tja, je premišljevala, ko bo delala dovolj dolgo, da se lahko upokoji. Kupila si bo hišo ali jo zgradila in povabila katerega od bratrancev ali sestričen, naj se preseli k njej. Gojili bi lubenice in bi morda celo kupili majhno trgovino v vasi. Vsako jutro bi posedala pred hišo, vdihavala vonj gorečih polen in se veselila, da se lahko ves dan pogovarja s prijatelji. Kako žal ji je bilo belih ljudi, ki niso mogli početi ničesar od tega, saj so zmeraj kam hiteli in bili zaskrbljeni zaradi stvari, ki se bodo tako ali tako zgodile. Kakšen je smisel imeti toliko denarja, če pa ne moreš nikoli mirno sedeti ali preprosto opazovati svoje živine, kako muli travo? Ne, po njenem to ni imelo nobenega smisla, a oni tega niso vedeli. Od časa do časa si srečal belca, ki je to razumel, ki je ugotovil, kako se vrti ta svet; a teh ljudi je bilo zelo malo in bili so daleč drug od drugega, in drugi belci so jih pogosto gledali nezaupljivo.