»Hodila po zemlji sem naši in občudovala njeno lepoto. Na gmajni za hišo sem pasla krave, ki so pridno mulile travo in prežvekovale. Nedaleč stran od hiše je tekel bister in kristalno čist potoček, ki se je vil med nizkim grmičevjem in starimi vrbami. Tja smo vodili krave, da so se napojile in pogasile žejo. Ko smo v gozdu spomladi sekali drva za kurjavo ter grabili listje, smo se lahko odžejali z vodo iz bližnjega potoka. Bila je čista kot studenec in mrzla, kot bi jo vzeli iz hladilnika. Narava se je bohotila v vsej svoji lepoti. K temu je pripomoglo tudi ptičje petje. Iz daljave je bilo slišati oglašenje kukavice. Spomladi je bilo v gozdu res prečudovito, zato smo otroci komaj čakali , da se bomo lahko s starši odpravili pospravljat v gozd vejevje in grabit listje. Tudi prve metulje smo lahko občudovali tam in se podili za njimi ter jih hoteli ujeti. Poleti smo se tako radi kopali v bližnji reki, ki je bila seveda čista, in smo tako lažje prenašali vročino, pa še okopali smo se lahko, saj takrat še nismo poznali kopalnic. Narava je bila neomadeževana, saj ni bilo avtov, ne traktorjev, ne motorjev. Le kje so zdaj tisti časi in kam so tako hitro odšli?«