Kako gre torej razumeti Kushnerjev glas v Sloveniji? »Kushner po slovensko …, zavzdihne Zdravko Duša, »predstavljajte si: imate popolnoma odmaknjeno vasico v soteski med hribi, kjer se v obnovljeni nekdanji šoli, ob asistenci duhovnikov in prostovoljcev zdravijo narkomani. In potem se nad njimi razleže brnenje helikopterjev, z neba se spusti temni angel, človek izjemne moči, vodja najmočnejše obveščevalne agencije na svetu. Realni kraj: Čadrg na Tolminskem. Realni dogodek: tajni obisk direktorja Cie Porterja Gossa v tem Čadrgu. Realni čas: 27. junij 2005 – torej takrat, ko je, kot se zdaj kaže, Cia transportirala ugrabljene domnevne teroriste po tajnih lokacijah po Evropi. Postavite ta Čadrg na enak nivo kot Kushnerjev Central Park in vidite, da imate like z enakim potencialom. Enake halucinacijske realnosti. Kakšen božji sel je helikopter v zgodbi narkomana, ki je ravno prispel in se še odvaja od dvojne percepcije? Kakšne sanje sproži? In kako vstopi v te sanje bodoči zapornik iz Guantanama? In kakšna bitja so v tej konstelaciji krave, ki stoično mulijo travo sredi vsega tega ferkera … Hočem reči ... vse je tu. V dramatiki je zmeraj vse tukaj in zdaj. Vprašanje je, kaj hočete artikulirati. Dominik Smole je to znal. Dušan Jovanović je to znal.« In zakaj Kushnerja ne igrajo po slovenskih gledališčih? »Menda sem samo še Dürrenmattov Obisk stare gospe brez pravega uspeha ponujal gledališkim ravnateljem tolikokrat kot Angele . Na Kushnerja je ves čas opozarjal tudi Samo Rugelj, vedno znova, tudi v Sobotni prilogi – ali so bili še takratni Razgled i? – na celi strani, če se prav spomnim. Zakaj niso zagrabili, ne vem – ali jim je bilo preveč homoseksualno, preveč specifično ameriško … Je pa nekaj tudi res: to ni tekst za komorne in stisnjene odre. Edini, ki bi ga bil vreden, bi bil veliki oder Cankarjevega doma. Z velikimi razsežnostmi in fascinantnimi lučmi. Ker prostor in dogajanje, v katerem se gibljejo junaki, je res daleč od kakršnekoli privatnosti, čeprav so do bolečine intimni. In da končam: ko sem pred leti prišel na idejo za antologijo ameriške drame dvajsetega stoletja, je bilo samo po sebi razumljivo, da se bo končala z Angeli . A usoda se rada ponorčuje: pripravljanje knjige mi je vzelo toliko časa, da sem moral dramo, ki sem si jo tako želel prevesti, zadnji hip dati v prevod – prijatelju Avanzu,« je še povedal Duša.