je koča najboljše izhodišče za naskok na Grosser Möseler, 3.479 m; okoli 1000 m vzpona, tri ure in pol. Kdaj drugič? Sicer pa vem, iz izkušenj, da drugič ne obstaja. Deževni spust je bil neprijeten kljub lepo vidni stezi, potem pa sva krenila skozi goščavo naravnost navzdol, saj naju v še odprti koči Gögele niso prav nič lepo sprejeli. Odpravljali so se v dolino in v avtu bi bilo prostora le za enega. Weissenbach sva dosegla še ravno pred nočjo. V povsem drugo stran, proti slapovom sem se podala sama. Potiho sem si želela na neposreden vzpon do Tristena, ki pa je bil še zjutraj ves oblačen. Zato sem izbrala zanesljivejšo stran, prek našega potočka in navzgor – proti slapovom in visokogorju v ozadju. Že po gozdni poti so me presenetile lisičke, potem pa manjša koča in kmalu za njo kmetija z veliko živine, ki se je mirno pasla po bližnjih travnikih. Krave so tod res prijazne, kljub velikim zvoncem, ki jim bingljajo okoli vratu. Človeku se povsem približajo, ko živahno mulijo travo tudi po planinskih poteh. Turistov ni bilo veliko, čeprav so nižje poti namenjene tudi ‘zdravilnemu’ učinku ob srečanju z dišavnicami in raznovrstnimi zelišči. Pravi vrtiček z označenimi rastlinami se je po-