Kritika srednjeveškega in baročnega pustolovskega romana (Cervantes) in nova družbena in politična zavest sta v 18. stoletju pripeljali do invencije novega pripovedovalca: ironičnega, odmaknjenega, takega, ki malce podcenjuje lastno besedilo. Do delne karnevalizacije pustolovskega romana je prišlo, ko so v vsakdanje mišljenje vdrla merila "resničnega sveta", vendar pa je nova tehnika prinesla tudi velikanski erotični potencial: norčevanje iz telesa in njegovih funkcij, sproščeno nonšalanco glede telesnih užitkov, sokrivdo enako dejavnih ljubimcev, relativnost čistosti, umetnost zapeljevanja, smešenje ljubezenskih stereotipov. V žanr so vdrli povsem novi ideološki modeli in morale in postal je zabavnejši kot kdaj prej. V dialogu z domnevnim bralcem je avtor odprl vrata literarnim postopkom, zbijal je šale na račun lastne ustvarjalnosti, uničil je svetost in skrivnostnost besedne umetnosti. Bralca je zapeljal v nadaljnje branje, uničil vsako iluzijo "realnosti" izmišljenega sveta, skupaj z bralcem se je prepustil (ali prepustila!) užitkom, zlasti še užitku odpovedanega užitka. Avtor je enkrat za vselej naredil konec nedoločni identifikaciji z junaki in vpeljal nov način vzgoje, ki temelji na galantnem vedenju, na ironiji, na razdelanih argumentih, na enciklopedičnem strahu pred materialnimi napakami. Zadnja odkritja v znanosti in humanistiki, ki so se vključila v pripoved, so zahtevala od bralca, da je obveščen in na tekočem in da obenem ne zanika lastnih bralnih užitkov. Žanr pustolovskega romana je postal vaja iz književnosti, dostopna skoraj vsakemu študentu umetnosti in humanistike, ki je hotel v lahkotni in prijetni maniri izraziti svoje poglede na kar koli že. Na formalni ravni je ta pripovedovalčeva pozicija razkrila vse skrite literarne tehnike in transparentno pozicijo avtorja ter navezala profesionalnejši stik z bralcem. Ko je bralec enkrat v delavnici, ne opazi zarjavelega orodja in prašnega nereda, revščine in mučnega iskanja založnika in odplačevanja dolgov, temveč vidi samo prebrisanega salonskega leva, ki je gospodar vseh zgodb. Bralec takega romana se ne more dati preslepiti s preprostim verovanjem in čaščenjem. Namesto tega občuduje, kako avtor konstruira zgodbo, organizira pripoved in kako kot pripovedovalec vsiljuje bralcu svoje mnenje. Ta v temelju demokratična vizija avtorja je v anglosaški literaturi delala čudeže še daleč v 19. in 20. stoletje, če omenimo samo Dickensov neustavljivi pripovedovalski šarm ali Agatho Christie in njeni distanco in hladno ironijo, s katerima je tkala neskončno mrežo umorov. Lahko bi rekli, da se je moderni bralec rodil v 18. stoletju, da pa je moral preživeti zelo dolgo in težko otroštvo realističnega pripovedništva, ki mu je še enkrat poskusilo zatisniti oči pred tehničnimi užitki in ga zmanipulirati nazaj v ječo resnice in objektivnosti. Pustolovski roman, ki je vpeljal nacionalne ideološke načrte, se je moral na razne načine spoprijemati s subverzivnim pripovedovalcem. Včasih se je ta zlil s komičnim likom v zgodbi ali z vzvišenim razumnikom, ki junake varuje in jim svetuje. Če pa je vpliv ideologije -- zlasti totalitaristične -- močan, ta maskirani pripovedovalec postane neznosni drugi -- priskutni intelektualec, Jud, ostudni spletkar z bolnim višjim umom in tako naprej. Vendar pa se pustolovski roman, ki je v 18. stoletju iznašel distanciranega pripovedovalca, bolj lahkotno pomika proti igrišču novih tehnik in novih ideologij.