Da bi se izvedba od solidnega premaknila k izvrstnemu, pa bi bila potrebna tudi dejavnejša orkestrova soigra – skoraj šokantno je bilo, koliko skupnih akordov je bilo razmazanih. Takšne šlamparije, ki jih sicer pod vodstvom Pehlivaniana nismo bili navajeni, so se potem kopičile tudi pri izvedbi Poulencove Glorie. Spremembe tempa so se največkrat spremenile v mučno iskanje skupnega utripa, manj je bil usklajen tudi »pogovor« med orkestrom in zborom. Ampak prav zares moteča je bila muzikalna neizrazitost. Poulencovo delo mogoče res ni največja kompozicijska mojstrovina, vendar v sebi skriva eshatološko radost, prešerno religiozno navdušenje, ki ga je najti v izrazitih kontrastih med ritmično temperamentnim in solistično meditativnim. Mi pa smo poslušali nekakšno zaspano uravnilovko, v kateri je še največ dala solistka Urška Žižek. Že drugi teden zapored smo tako poslušali profesionalno odigrano glasbo brez muzikantskega zanosa. Sanjava pravljica o Filharmoniji in Pehlivanianu je verjetno končana.