"Čas mineva samo navidez, čas se je ustavil v nas" je v različnih oblikah eden najpogostejših stavkov v romanu Najožja domovina, ki ga je napisala zdaj v Švici živeča Sudetska Nemka, sicer pa predlanska dobitnica nagrade Vilenica Erica Pedretti, slikarka, kiparka in pisateljica; in res gre za fragmentarno, razcefrano pripoved o Anninem - roman ima zelo močne avtobiografske prvine - stricu Gregorju, slikarju, ki je z milijoni delil usodo preganjanih pred začetkom, ko je nacizem butal čez nemške meje in so v njem nekateri Nemci kratkovidno videli rešitev in vrnitev ncionalne uresničitve, in med drugo vojno. Kot Nemec je pred nacizmom bežal s Češke v Francijo in doživel potem, ob vrnitvi domov, v za vedno izgubljeno domovino, revanšizem čeških zmagovalcev. Vendar pa je ta zgodba samo ena od plasti, ki jih lahko spremljamo v romanu; pripovedovalka, Anna, se po desetletjih vrne v kraje svojega otroštva, da bi tam našla Gregogjeve slike in sploh zapuščino, kar pa je, seveda, v zmagovalni evforiji uničeno; tako se ob bivanju v krajih otroštva spominja svojih starih staršev in tet, čeških sošolcev in sploh vsega, kar je potem prekinjeno z mučnim, obsesivnim spominjanjem na vojne grozote, na strahovitosti, ki so jim bili izpostavljeni ona in njeni domači, na preganjanje in zaplembe, posilstva in ropanje rdečearmejcev, na dolgo in ponižujočo pot v izgnanstvo, kjer zdaj živijo v nekakšni prisilni amneziji o lastni preteklosti.