o sanjah pisal kot o kraljevski poti v nezavedno, je Jung diplomiral na baselski univerzi. To je bil hkrati čas, ko se je začel resneje ukvarjati s sporočili svojih sanj, in marca 1898 je v dnevnik zapisal, da se njegova aktualna življenjska vprašanja vedno zrcalijo tudi v sanjah. Po razhodu s Freudom je zapadel v resno psihično krizo, v kakšnem obdobju je vse skupaj mejilo že na psihozo. Sam je zatrjeval, da se je v tem času soočil s senčnimi deli svoje podzavesti. To je bilo zanj sicer mučno obdobje, a hkrati je takrat uvidel nekatera bistvena vprašanja globinske psihologije. Sam je to šestletno obdobje srečevanja s seboj poimenoval »ustvarjalna bolezen«. Jeseni 1913, nekaj mesecev po razhodu s Freudom in nekaj mesecev pred začetkom prve svetovne vojne, je imel nenavadne sanje. V njih je videl Evropo, ki se utaplja v poplavah. Narasla voda se je potem spremenila v kri. Čez nekaj tednov so sledile podobne sanje, v njih je bila vsa Evropa vklenjena v arktični led. Jung je v sanjah videl sebe, kako strelja na Siegfrieda, velikana iz skandinavske mitologije, ki se je po nebu pripeljal v kraljevski kočiji. Nekaj mesecev pozneje je Gavrilo Princip v Sarajevu streljal na avstro-ogrskega prestolonaslednika in ga ubil, kar je bil povod za začetek prve svetovne vojne. Morje krvi je preplavilo staro celino in nad Evropo so se zgrnili temni oblaki. Pri interpretaciji teh sanj je Jung doumel, da je posameznik podzavestno vedno povezan s kolektivnim. V njegovih sanjah se je slutnja prve svetovne morije kot v skandinavskem epu prepletla z imenom mitološkega velikana Siegfrieda. To ime je Jung hitro povezal s Freudovim imenom Sigmund. V sanjski sestavljanki je Jungova podzavest na povsem edinstven način povezala slutnjo vojne, Jungovo osebno travmo zaradi razhoda s Freudom in simbole nordijske mitologije. Podzavest je obstajala. Sestavljala sta jo dva elementa in se med seboj neločljivo prepletala: Freudova podzavest posameznika in Jungova kolektivna podzavest. V naslednjih letih je imel Jung čedalje večje težave sam s sabo. V domačem vrtu se je včasih igral kot majhen otrok, drugič je v glavi slišal glasove, ki so mu nekaj sporočali, a jih ni razumel. Nekaj mesecev se je pogovarjal z namišljenimi osebami in predmeti, podobno kot se je v otroštvu pogovarjal s svojim vrtnim kamnom. A tega obdobja Jung ni doživljal kot tragedijo. Nasprotno, dejstvo, da psihoanalitik doživi živčni zlom, se