V Psihopatologiji vsakdanjega življenja se je Freud lotil tudi »zdrsov jezika«. Na podlagi primerov je poskušal dokazati, da vsakič, ko človek nehote izreče nek glas ali besedo, to ni zgolj pomota, temveč izraz nezavednega impulza, ki svojo pot »na prosto« poišče skozi jezik ali dele besed. Ta Freudova teza je še danes predmet polemik, nekateri kritiki psihoanalize namreč trdijo, da je imel Freud bujno domišljijo, da pa za najbolj sporne dele svoje teorije nikdar ni znal ponuditi trdnih in neovrgljivih dokazov. Da je hotel iz ljudskih šal in pregovorov narediti znanost. A inteligentni Freud je imel na zalogi še bolj presenetljive teze. Ena od njih je bila, da je seksualna želja najmočnejši dejavnik človekovega notranjega življenja, kar naj ne bi veljalo le za odrasle, temveč tudi za otroke. Freud je razbil tabu in začel govoriti o otroški seksualnosti. Odziv javnosti in medicinskih krogov je bil ponovno silovit in Freud je začel mrzlično iskati somišljenike, ki bi mu na težavni poti uveljavljanja in razvijanja psihoanalitične teorije stali ob strani. Leta 1905 je razvil koncept ojdipovega kompleksa in v eni svojih številnih publikacij na temo faz otrokovega razvoja med drugim zapisal, da se pri otrocih med drugim in četrtim letom razvije ojdipov kompleks, ki ga zaznamuje privlačnost do starša nasprotnega spola in nezavedno čustvo tekmovalnosti in strahu do starša istega spola. Če otrok svoj notranji konflikt v tem obdobju razreši, v kasnejših odnosih ne bo imel težav. V kolikor pa ta, zanj zelo mučen konflikt potlači zaradi strahu za lastno preživetje, ki je odvisno od obeh staršev, pa v odraslosti lahko razvije nevrozo z značilnimi simptomi. S tem nenavadno drznim pisanjem je izbil sodu dno in bil dokončno izgnan iz dunajskih visokih krogov. Nanj so se zdaj javno še enkrat spravili tudi najbolj goreči avstrijski antisemitisti.