Do poletja 1938 so bili izdani odloki, da nobeno židovsko podjetje ne more več dobiti vladnih naročil. Prav tako so bila povsem odrezana od možnosti dodelitve deviz (nad katerimi je držala roko država) in oskrbe s surovinami. Podjetja so začenjala zapirati vrata ali pa so jih lastniki prodali za bagatelo. Medtem je izšel odlok, da si mora vsak Žid dati v dokumente kot srednje ime Izrael (moški) ali Sara (ženska), da bo tako takoj jasno, kdo so in kaj so. Malo kasneje so vse njihove dokumente ožigosali z veliko črko J. To je v bistvu že napovedovalo rumene davidove zvezde. V letu 1938 so iz Nemčije uradno izgnali na tisoče Židov. To so bili tisti, ki so se po 1. svetovni vojni iz novonastale Poljske preselili v Nemčijo, ki je bila takrat mnogo bolj razvita, pa tudi antisemitizma je bilo precej manj. Nemške oblasti so zdaj tem Židom odvzele še zadnje pravice in vse premoženje ter jih kot tujce prepeljale na poljsko mejo. Vsak je smel s seboj odnesti le en kovček in vsega deset mark v gotovini. Poljaki seveda niso bili niti malo navdušeni nad tem nemškim ukrepom in so skušali zavlačevati s prevzemom. V mrzli jeseni so tako izgnani Židje dneve čakali po milim nebom med obema mejama, dokler jih Poljaki niso precej nejevoljno sprejeli. Peš se je ta množica nato pomikala proti velikim mestom in tam so jih sprejeli njihovi sonarodnjaki v getih.