Kmalu se mi je seveda vse bolj poznalo, da preždim večino budnih ur razpet med referenčniki, izvirnikom in prevodom: ponoči so se mi Tolkienovi junaki pomenljivo vpletali v sanje; v glavi so mi kakor vsiljivi »džingli« brenčala eksotična imena tipa Azanulbizar in Argonath; podpisoval sem se kot Briknik Grišnakh, slednje resda zgolj v humornih okoliščinah; vendar pa sem postopoma prehajal tudi v bolj resno fazo, ko sem na cesti ustavljal znance, jih prijemal za ovratni gumb in jim dopovedoval, da Frodo Bisagin in Peregrin Tuk v resnici nista bratranca, ampak je bila Frodova babica po materini strani Mirabela (rojena Tuk in poročena z njegovim dedom Gorbadokom) pač sestra Hildgrema Tuka, ki se je poročil z Rožo Bisagin; in ker je bil njun pravnuk Peregrin, je Frodo potemtakem Peregrinov »dvakratno mrzli stric«, tako da je treba Tolkienov izraz »cousin«, s katerim se ogovarjata, prevajati pravzaprav kot »žlahtovec«. A šele ko sem se zalotil, kako pišem naši vladi pobudo, naj bi uradni naziv Slovenije spremenili v Republika Šajerska (Republic of Shire) in tako zagotovili njeno prepoznavnost tako v Evropi kot v Srednjem svetu, sem si moral priznati, da me ima Gospodar Prstanov v oblasti.